Še vedno na rimskih počitnicah

V srednji šoli smo imeli pri slovenščini mnogo obveznih spisov, a tudi kakega s temo po prosti izbiri. Prijatelj je dve strani formata A4 in še več posvetil vespi, kar je po svoje pričalo, kako neizmerno si jo je želel. Potem jo je res dobil, takšno rdečo, ko se je vozil, je nosil gradbeniško čelado, v manj prijaznem vremenu ogromen balonast vetrni plašč. Ko smo šli v toplejšem času z razredom na morje – večina z vlakom in avtobusom, se je navdušeno pripeljal z vespo. Tudi meni je bila všeč, čeprav nisem bil nikoli motorist in čeprav se je vedelo, da lahko z njo cmokneš, še posebej če so bila tla mokra. Skuterjev, mopedov tudi kasneje nisem kaj dosti vozil, vespo pa še danes rad pogledam.

Vespa ali po naše osa ima letos 75 let, zato se malce spomnimo, kako se je vse skupaj začelo. Ni bila prvi skuter, ti so se pojavljali že pred prvo vojno z namenom, da bi bili udobnejši od motornih koles in cenejši od avtomobilov. Skuterje so uporabljali tudi vojaki med drugo vojno, po njej pa seveda civilisti. In Enrico Piaggio, ki je sicer prej za vojsko izdeloval letala, je za proizvodnjo potreboval nekaj novega. Tako so leta 1944 pripravili konceptni skuter paperino (Jaka Racman), a je Piaggio prototip zavrnil in letalskemu konstruktorju Corradinu D'Ascaniu naložil, naj naredi nekaj bolj sprejemljivega – ljudje so se hoteli z nečim voziti, denarja za nakup pa je bilo bore malo.



Kot je že pred časom prav na teh straneh popisal naš kolega Andrej Krbavčič, D'Ascanio ni maral oljnatih, hrupnih in nepraktičnih motociklov, razvil je samonosno karoserijo, ki je prikrivala mehaniko in dobro ščitila voznika, ki mu ni bilo treba vozila zajezditi kot motorno kolo. Prednja obesa, enoročna kratka nihajka, je bila enaka letalskim, zadnja nihajka pa je vodila skupaj kolo in pogonski agregat, enovaljni dvotaktni motor s prostornino 98 kubičnih centimetrov z zračnim hlajenjem. Dodali so rezervno kolo, saj so se v tistih časih gume rade predirale. Kolesi sta bili majhni, vzmetenje in namestitev motorja zadaj sta dajala veliko prostora za voznikove noge. Da ta ne bi bil na slabi cesti umazan, je vespa dobila tudi zajeten blatnik.

Rimske počitnice

Ko je Piaggio novi izdelek prvič ugledal, je menda rekel: Sembra una vespa! (Videti je kot osa!). Počasi se je nato začela pisati zgodba o uspehu. Res počasi, saj je bila po predstavitvi prodaja šibka, 55.000 lir je bilo za tisti povojni čas še mnogo denarja. Šele ko jo je bilo mogoče dobiti na obroke, so se stvari premaknile naprej. Od 2500 prodanih v letu 1947 se je številka dvignila na 69.000 v letu 1950.

Za vespo je bil seveda ogromen plus, da jo je prepoznala filmska industrija. Največji hit je bil film Rimske počitnice iz leta 1953, v katerem sta se Gregory Peck kot novinar v obleki in kravati in nepozabna Audrey Hepburn v vlogi princese Ane v krilu z vespo zabavno vozila po večnem mestu. Tisto leto, ko je bil prvič predvajan ta legendarni film Williama Wylerja, so vespo začeli izdelovati tudi zunaj Italije, v nekem trenutku so jo nato tako ali drugače sestavljali v trinajstih državah.



V šestdesetih letih so pripravili le 50-kubično izpeljanko (»vespino«), na kateri ni bilo treba imeti registrske tablice, ki je sicer postala obvezna za večjo izvedbo. Leta 1968 je pripeljala primavera 125, ki je postala ena najbolj znanih izvedb, to ime se uporablja tudi v sodobnih časih. Leto 1978 je bil čas za vespo PX, s 125-, 150- in 200-kubičnim motorjem, to je bila najbolj prodajana izvedba v zgodovini.

19 milijonov in še štejejo

Do letos je vespa prišla do prodajne znamke 19 milijonov. Sicer gre za subjektivnost, a med dvokolesniki je po svoje takšna ikona, kot so med avtomobili Volkswagnov hrošč, fiat cinquecento, prvi mini … Da se z vespo in zabavno kulturo ni dogajalo vse le nekoč, priča tudi aktualni dosežek ameriškega studia Pixar, risani film Luca. Čeprav je njen glavni trg še vedno Italija, pa se je pred leti znova vrnila tudi v ZDA. Še naprej deluje v okviru podjetja Piaggio, ki ima italijanske lastnike, je pa Vespa že nekaj časa samostojna znamka.


Vespe se danes prodajajo po ceni od 3000 evrov naprej, kolikor velja najšibkejša, 50-kubična izvedba. Kot pravi Samo Hlaj iz koprskega podjetja PVG, ki je njihov zastopnik, je zanimanje veliko, še naprej so kultne, nekaj posebnega. Še so zelo italijanske, tako kot prve dni nastajajo v tovarni v Pontederi blizu Pise v Toscani. Tam imajo tudi njihov muzej, je pa vespa sicer tudi v zbirki newyorškega muzeja moderne umetnosti Moma.


Za letošnjo obletnico so pričakovano pripravili posebno izdajo najbolj množičnega modela primavera in modela GTS v rjavo bronasti barvi in s še nekaterimi pozornostmi do kupca. Primavera je sicer v osnovi na voljo s 50-, 125- in 150-kubičnim motorjem, model GTS pa s 125- in 300-kubičnim, danes so to vse štiritaktni motorji. Tu je še vespa sprint, k ima oglato sprednjo luč namesto okrogle. Obstaja tudi super šik, a zelo težko dosegljiva reinkarnacija originalne vespe z imenom 946 Christian Dior, cena pa je slabih 20 tisočakov.

​

Vespa ima tako kot še kak skuter tudi električno izvedbo, ampak s takšnim pogonom je še vedno redkost. Zmore 80 kilometrov dosega, s ceno 6500 evrov je za kupce skuterjev postavljena visoko. Vendar tudi podjetje Piaggio načrtuje, da bo že v relativno kratkem času prodajo svojih električnih izdelkov močno okrepil.
Kot da bi to nekje že slišali ...