Sarajevo 1984: Juretovo morje, dvojčka, šeststo hostes in mortadela

»Lepo je bilo v Sarajevu, nasvidenje v Calgaryju.« Tako je predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch sklenil olimpijske igre v Sarajevu 19. februarja 1984. Udeležilo se jih je največje število nacionalnih olimpijskih komitejev (49), največ športnikov in predstavnikov medijev, tekme naj bi si v 39 olimpijskih disciplinah ogledalo več kot pol milijona ljudi.

Tedanji urednik športnega uredništva Dela Evgen Bergant je ob koncu iger zapisal, da »pojdejo sarajevske igre v zgodovino kot resnične 'igre prijateljstva', v športnem pomenu pa kot 'igre presenečenj'«, saj še nikdar dotlej ni bilo toliko povsem nepričakovanih izidov, kar pa da je šlo deloma pripisati tudi dokaj neugodnim vremenskim razmeram.

Kolajne je dobilo 17 držav. Kaj vse se je zgodilo v enajstih dneh iger, ko je tudi Jugoslavija po zaslugi alpskega smučarja Jureta Franka osvojila prvo kolajno na zimskih olimpijskih igrah (v veleslalomu), je Delo izdatno poročalo. Pa tudi seveda že pred njimi. Še nekaj dni po vstopu v novo leto 1984 je bilo v Sarajevu pomladno kot le kaj, potem pa je nasulo snega. Debelina snežne odeje na Bjelašnici in Jahorini se je sredi januarja približala enemu metru.

Franko in sedemdnevni dopust

V petek, 17. februarja, pred natanko štiridesetimi leti je Delo med drugim poročalo, da »Franko že ima morje«. Kolektiv hotela Kaktus na Braču se je pridružil tistim kolektivom, ki so Franka obdarovali za srebrno kolajno. Povabili so ga na brezplačen sedemdnevni dopust (za dve osebi). »Čeprav smo otočani daleč od belih tekmovališč, tako kot drugi Jugoslovani vsak dan spremljamo boje za kolajne,« je pojasnil odločitev direktor hotela Pero Omerovič. Prebrati je bilo tudi, da je med obiskovalci iger tudi »oče« priljubljene maskote Vučka, Kranjčan Jože Trobec, ki je na novinarski konferenci podrobno pojasnil svojo stvaritev. Kot je še poudaril, je bil najbolj vesel priljubljenosti, ki je je bil Vučko deležen doma in po svetu.

Jugoslovanski in slovenski junak Sarajeva pred štiridesetimi leti je bil seveda Jure Franko, ki ga je Delov fotograf ujel, ko se je po telefonu pogovarjal s svojci. FOTO: Joco Žnidaršič/ hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Marsikaj iskrivega so o igrah povedali otroci sarajevskega vrtca Mladena Stojanovića, ki je zaradi bolj zaposlenih staršev delal celo do 22. ure. Emir: »To je mesto, okrašeno in čisto, in ko naša dva, Križaj in Franko, zmagujeta.« Denis: »To je ples. Toda ne v čevljih, ampak na drsalkah.« Maja: »Ko očka vozi avtobus, ki je poln ljudi.« Sunčica: »Ko mama dela vsak dan in nima ne sobote ne nedelje.« Sonja: »Ko je mnogo zastav s krogi.« Anisa: »Ko se Vučko smeje, čeprav mu je hladno in ga je strah v hribih.«

Za varnost občani, za obiskovalce hostese

Medtem ko so za varnost jugoslovanski prireditelji angažirali veliko občanov iz splošne ljudske obrambe in sistema družbene samozaščite, so tuji poročevalci ugotavljali, da so dekleta za hostese očitno skrbno izbirali. Kot je poročala zahodnonemška agencija DPA (in po njej Delo), se je na natečaj prijavilo več tisoč deklet, med katerimi so izbrali najboljše. »Te govorijo vsaj dva jezika, ne pijejo alkohola, se ne pustijo povabiti, so pa vedno prijazne in pripravljene pomagati,« so zapisali novinarji.

Jugoslovanski in slovenski smučarski as Bojan Križaj med hostesami, ki so jih za največji športni dogodek skrbno izbrali. FOTO: Joco Žnidaršič/ hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Velika večina so bile dijakinje, študentke ali nameščenke v turističnih ustanovah iz Sarajeva, preostale pa v glavnem iz Beograda. Živele so pri sorodnikih ali prijateljih, saj so za čas od 25. januarja do 20. februarja dobile največ 13.000 dinarjev, kar je bilo le za žepnino. Lahko pa so obdržale vso olimpijsko opremo: plašče, obleke, jopice, krila, bluze in čevlje.

Članek je izpostavljal eno od njih Tanjo Vujič – »kratki črni lasje, iskrive oči, ozek, inteligenten obraz, skratka, taka, da se ozreš za njo«. Stara je bila 24 let, novopečena diplomantka beograjske filozofske fakultete, ki je tekoče govorila angleško in italijansko. Za to delo je opravila več izpitov iz znanja jezika in več psiholoških testov, izpitno komisijo je prepričala tudi s samozavestnim nastopom in uglajenostjo.

Dodeljena je bila med 75 spremljevalk v tedaj novem elitnem sarajevskem hotelu Holiday Inn, ki so spremljale VIP-goste, med drugim politike in funkcionarje Moka. A tudi navadni smrtniki, športniki, novinarji in turisti so se lahko obrnili na preostalih 600 olimpijskih hostes v rožnatih oblačilih (na snegu) oziroma vijoličastih oblekah, belih pelerinah in modro-vijoličastih škornjih.

Dvojčka, olimpijska prvaka, in še dojenček za povrhu

Olimpijska zvezdnika, ki sta vzbudila veliko pozornosti medijev, sta bila brata dvojčka, eden največjih ameriških smučarskih asov Phil Mahre in njegov štiri minute mlajši brat Steve Mahre, ki sta v slalomu na Bjelašnici osvojila olimpijsko zlato in srebro. Nekaj ur po tem, ko je Phil zmagal, je njegova žena v Scottsdalu rodila sina. Novinarji so novinarsko konferenco ameriških asov v skenderijskem domu mladih opisovali kot najbolj ganljivo.

Steve je med drugim povedal, da je Philov najboljši trener, on pa njegov. Ko je Phila eden od novinarjev vprašal, koliko je njegova kolajna bolj zlata zaradi deleža njegove žene, je Phil dolgo molčal, potem pa dejal: »Moja žena mi je v vsem stoodstotno stala ob strani, me spodbujala. Njen delež pri mojem uspehu je resnično velik.« Oči so se mu orosile in komaj je še izdavil: »Neizmerno mi je žal, da je ni v tem trenutku ob meni.« Nato je zajokal, zašumeli so sprožilci fotoaparatov in se zaiskrile bliskavice.

Sarajevo je navdušilo marsikoga. Kot športni reporter radia New York se je olimpijskih iger udeležil vnuk Charlieja Chaplina Curt Chaplin, ki je izjavil: »Baščaršija je kotiček, kakršnega še nisem videl.« FOTO. Janez Pukšič/ hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Poslastica za filateliste

Madagaskarsko ministrstvo za pošto in telekomunikacije je februarja 1984 dalo v obtok serijo treh znamk, posvečeno zimskim olimpijskim igram v Sarajevu. Menda je bila to prava filatelistična poslastica, ki pa jo je natisnilo sovjetsko podjetje Meždunarodna knjiga.

Chaplinov kotiček

Kot športni reporter radia New York se je olimpijskih iger udeležil vnuk Charlieja Chaplina Curt Chaplin in se naučil celo nekaj srbohrvaških besed: »Sarajevo dobro grad, puno dobro grad. /.../ Vem, da nekateri moji rojaki ne vedo veliko ali sploh nič o Jugoslaviji, zato se bom potrudil, da bom gostitelje predstavil v pravi luči, ljubeznive in prijazne, kot so. Baščaršija je kotiček, kakršnega še nisem videl. Ko bi le New York imel kaj podobnega ...« je izjavil.

Velikanka pod veliko skakalnico

V Sarajevu je sodelovalo mnogo slovenskih podjetij. Za varno vožnjo in hojo so z odmetavanjem snega in posipanjem na cestiščih poskrbeli plugi in posipalci Riko iz Ribnice, Gorenje TGO je bil ekskluzivni dobavitelj televizijskih sprejemnikov in sistema za teletekst, Gorenje Elrad ekskluzivni dobavitelj antenskih naprav, Radenska specialna dobaviteljica mineralnih vod, je pa v Sarajevu kraljevala tudi kraljica vseh mortadel. Po tekmi na veliki skakalnici na Malem polju so za tiste, ki so pomagali pri urejanju skakalnic in organizaciji vseh treh olimpijskih tekem, predstavniki Mesne industrije Primorske (MIP) iz Nove Gorice načeli 60-kilogramsko mortadelo, nad katero so bili menda najbolj navdušeni tuji novinarji.

Ne tako spektakularna sklepna slovesnost

Devetnajstega februarja je ugasnil olimpijski ogenj, ki ga je hrvaška umetnostna drsalka, tedaj tudi študentka medicine Sanda Dubravčič in med drugim evropska podprvakinja s prvenstva leta 1981 v Innsbrucku – v Sarajevu je končala uspešno kariero – prižgala 8. februarja na stadionu Koševo in je gorel na vseh olimpijskih tekmovališčih. V dvorani Zetra in v Sarajevu so še zadnjič poslušali olimpijsko himno.

Devetnajstega februarja 1984 je ugasnil olimpijski ogenj. Visoko izpod stropa sta se začela spuščati bela severna medvedka, maskoti olimpijskih iger v Calgaryju 1988. Spodaj ju je čakal nasmejani Vučko. FOTO: Joco Žnidaršič/ hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Počasi se je z droga začela spuščati olimpijska zastava, osem gojencev vojaških akademij jo je odneslo iz dvorane. A kot je še poročalo Delo, zadnja olimpijska točka Sarajeva '84 ni bila tako spektakularna in množična kot odprtje. »Toda vso mavričnost oblačil sarajevskih mladink in mladincev, ki so navduševali na stadionu Zetra, tisoče zastav, ki so plapolale v rokah gojencev vojaških akademij, so v dvorani Zetra zamenjali otroška prisrčnost in veselje nad igro otroškega drsalnega ansambla in živahnost ter sproščenost mladinske plesne skupine, obojih iz Sarajeva.

Rjavi vučko si je med otroki pridobil veliko popularnost. FOTO. Janez Pukšič/ hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Visoko izpod stropa sta se začela spuščati bela severna medvedka, maskoti 15. zimskih olimpijskih iger v Calgaryju 1988. Spodaj ju je čakal nasmejani rjavi Vučko, ki si je zlasti po Evropi pridobil takšno popularnost, da otroci zvečer v posteljah zavračajo vse druge živalce in hočejo za družbo le še volkca. V Vučkovi senci je ostal tudi rakun, maskota Lake Placida 1980. Olimpijske igre v Sarajevu so tako končane, za vse pa velja vabilo — dobimo se čez štiri leta v Calgaryju.«