Sanje o modrih čevljih

Na modno revijo v počastitev 50. obletnice delovanja ikonične ameriške modne hiše Ralph Lauren v newyorški Centralni park so prišli Anna Wintour, Hillary Clinton in Oprah Winfrey, predstavniki starega in mladega roda ameriškega modnega establišmenta Calvin Klein, Donna Karan, Carolina Herrera, Diane von Fustenberg, Michael Kors in Kanye West, tu je bil tudi režiser Steven Spielberg in kar nekaj filmskih zvezdnikov, med njimi Robert de Niro in Pierce Brosnan, in drugi člani vplivnih krogov družbene moči. Rojstnodnevno praznovanje pod Teraso Bethesda v osrčju parka je obsegalo predstavitev kosov iz spomladansko-poletne kolekcije 2019, po orientalskih preprogah pa so se sprehodili moški in ženske, stari in mladi, celo speči dojenčki in otroci v značilnih (in na novo interpretiranih) kosih Laurenovega sloga; v usnju in karu, z značilnimi elementi in dodatki ameriškega Divjega zahoda; s krili v charlestonskem slogu v kombinaciji z volnenimi puloverji, v tvidastih in črtastih oblekah za Velikega Gatsbyja; majicah z živobarvnimi črtami, kolidž jaknah in puhovkah. Gostje pa so se 78-letnemu očetu ameriške mode poklonili – z dolgim aplavzom stoje.


 

Sinonim za ameriški slog

Ralph Lauren je sinonim za brezčasni ameriški modni slog, ki je iz majhne kolekcije moških kravat eskaliral v globalni modni imperij. Ponuja vse od polo majic do prestižnih kolekcij ženskih oblačil, opreme in dodatkov za dom celo do restavracij v New Yorku, Parizu, Chicagu in Londonu. Je hiša, na katero prisega premagana demokratska kandidatka za prvo ameriško predsednico Hillary Clinton, in je tista, ki jo je za debut v ameriški politiki izbrala aktualna prva dama republikanskega predsednika Donalda Trumpa Melania Trump, je hiša, ki jo za pobiranje nagrad v svetu gibljivih slik izbirajo hollywoodske igralke, pa tudi tista, ki za nastop na olimpijskih igrah oblači ameriške športnike in zadnjih dvanajst let tudi v Wimbledonu. Ali kot jo je skupaj z njenim ustanoviteljem opisala slavna hollywoodska diva Audrey Hepburn, ko je leta 1992 Ralphu Laurenu izročila nagrado sveta ameriških modnih oblikovalcev za življenjsko delo: »Zgodbe, ki jih pripoveduje, niso o trendih ali hitro minljivih trenutkih, temveč o vrednotah in stvareh, ki trajajo. Dal nam je romantiko Divjega zahoda, safari avanturo, puritanskost Nove Anglije, ležernost moderne hišice ob morju, razkošnost angleškega dvorca, in to veliko bolje, kot smo si vse to predstavljali. Ralph nam kaže drug pogled na svet.« Njen takratni govor je Lauren kot predgovor objavil tudi v svoji knjigi s 750 fotografijami ob 40. obletnici delovanja pred desetletjem, ostal pa je tudi v dopolnjeni in razširjeni izdaji, ki je pod naslovom Ralph Lauren: 50 Years izšla oktobra lani. Pomembnemu mejniku so se letos poklonili tudi pri modni reviji WWD in junija med bralce poslali knjigo WWD Fifty Years of Ralph Lauren ter ga prikazali skozi še nikoli videne arhivske fotografije ter svoje novinarske prispevke o modnih in poslovnih vidikih njegovega posla.


 

Borec proti raku

Lauren, ki je leta 1987 prestal operacijo benignega možganskega tumorja in se v devetdesetih tako in drugače podal v boj proti raku, bo natanko čez mesec dni praznoval svoj 79. rojstni dan. Ni videti, da bi se ustavil, čeprav se je pred tremi leti umaknil s položaja izvršnega direktorja korporacije, ki jo je vodil skoraj pol stoletja, tudi kot njen največji posamični lastnik. Toda izbira Šveda Stefana Larssona, nekdanjega vodje globalne prodaje pri H&M in Old Navy, v katerem je Lauren videl tenkočutnega maga, ki bo zmogel povečati tudi posel, se ni obnesla. Po letu in pol ga je lani zamenjal Patrice Louvet, nekdanji pomembni mož v multinacionalki Procter & Gamble. A Lauren je v korporoaciji RL še vedno aktiven in med drugim bedi nad kreativo.

Rodil se je kot Ralph Lifshitz na začetku druge svetovne vojne v New Yorku judovskima priseljencema iz Belorusije, toda pri šestnajstih letih sta si z bratom Jerryjem predvsem zaradi zbadanja sošolcev priimek spremenila v Lauren. Že kot najstnik je kazal zanimanje za modo, navdihovala sta ga ikonična igralca zlatega hollywoodskega obdobja Fred Astaire in Cary Grant, vpisal pa se je na Baruch College na Manhattnu, kjer je študiral poslovne vede. Toda po dveh letih in kratkem služenju vojaškega roka je sprejel službo prodajalca pri Brooks Brothers. Svoj modni imperij je začel graditi leta 1967 pri 28 letih. Takrat je delal za proizvajalca kravat Beauja Brummella in si jih želel oblikovati tudi sam. Ko je šef privolil, je začel; njegove kravate so bile v nasprotju s takratnimi modnimi zapovedmi širše ter ročno zašite. Prodajal jih je v razstavnem prostoru v Empire State Buildingu, po potrebi pa jih je v trgovine tudi osebno dostavljal, z njimi je zalagal tudi finančnike na Wall Streetu. Ker ga je navduševal šport, je svojo linijo poimenoval Polo. In ker je ime zaščitil, celo ameriška zveza, ki bedi nad tem športom, nima pravice do uporabe tega generičnega imena.


 

Prisvojil kos Renéja Lacosta

Že prvo leto je prodal za pol milijona ameriških dolarjev kravat in se z njimi prebil do polic nekaterih najprestižnejših prodajnih točk moške mode: Paul Stuart, Neiman Marcus in Bloomingdale's. Leto zatem je predstavil že prvo moško kolekcijo Polo in leta 1969 so v prestižni newyorški veleblagovnici Bloomingsdale's odprli prvi njegov istoimenski butik. Bil je prvi oblikovalec, ki so mu omogočili takšen prodajni prostor. Pod znamko Polo je želel pomešati evropsko krojaško tradicijo ter ameriško športno modo in način življenja; da je žogico udaril v pravo smer, se je pokazalo že v treh letih. Že leta 1970 je namreč v imenu ameriškega modnega tiska prejel prvo nagrado coty za odličnost v moškem modnem oblikovanju.
Leta 1971 je znamko okronal z logotipom igralca pola in odprl prvo samostojno trgovino Polo Ralph Lauren na Rodeo Drivu na Beverly Hillsu v Kaliforniji, leto pozneje pa predstavil polo majico, čeprav kot izumitelj tega kosa slovi francoski tenisač René Lacoste, ki jo je prvič nosil na U. S. Opnu leta 1926. Že v prvi seriji Laurenovih polo majic je bilo mogoče izbirati med 24 barvnimi odtenki, to pa je postal tudi najbolj ikoničen kos njegovega prepoznavno šminkerskega sloga. Tega leta je imel v New Yorku prvo modno revijo moške kolekcije. Tudi prvo žensko kolekcijo je oblikoval iz tkanin, značilnih za moško garderobo, saj se mu je vedno zdelo, da so ženske nadvse seksi v značilnih moških oblačilih, krojenih po njihovi postavi. Poklon njegovemu slogu je bil, da sta ga režiser filma Veliki Gatsby Jack Clayton in filmski studio Paramount izbrala za kostumografa. Vse obleke, ki jih je nosil Robert Redford, razen rožnate, ki je bila skrojena posebej zanj, so vzeli kar iz tedanje moške kolekcije Polo. Gatsbyjev videz, posnemajoč tistega iz 20. let 20. stoletja, pa je v modi 70. let pustil velik pečat. In Ralpha Laurena vidno izstrelil na modni parket. Naslednji film, v katerem so nastopale tudi njegove kreacije, je bil leta 1977 Annie Hall Woodyja Allena.


 

Od šminkerskega sloga na Divji zahod

Toda Ralph Lauren se je konec 70. let od šminkerskega sloga že preusmeril na Divji zahod, v začetku 80. let pa je sledila ekspanzija proti Evropi, natančneje v London. Leta 1983 je predstavil še kolekcijo dodatkov za dom. Sredino 80. let je zaznamovala prenova slavne hiše Rhinelander na Aveniji Madison v New Yorku, kjer se je rodil prestižni svet Ralpha Laurena v petih nadstropjih, ki ga je opisal kot esenco vsega, kar je izrekel od rojstva svoje prve kravate.
Največkrat so ga odlikovali z nagrado ameriških modnih kritikov coty in nagrado sveta ameriških modnih oblikovalcev (CFDA), leta 1992 tudi za življenjske dosežke. Leta 2010 je od takratnega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja prejel visoko francosko odlikovanje (Chevalier de la Légion d'honneur). Kot je večkrat poudaril, so ga vedno navdihovale ameriške sanje in tudi sam je prepričan, da ne oblikuje oblačil, ampak sanje. Tem se je v mladosti velikokrat predajal. »Ko sem bil zelo majhen in sem odraščal v Bronxu, sem gledal svet skozi okno, vendar ne tisto, ki je gledalo na šolsko košarkarsko igrišče, ampak tisto, ki je gledalo v moje sanje. Tako kot večina mladih nisem vedel, ali jih bom kdaj sploh kaj dosegel, saj če se ne rodiš bogat in moraš delati, da si kupiš majico ali hlače, ničesar ne jemlješ za samoumevno. Spominjam se modrih semiš čevljev v izložbi, mimo katere sem hodil vsak dan po šoli. Zelo so mi bili všeč in sem si jih resnično želel, toda zanje nisem imel denarja. Nisem mogel dočakati svojega rojstnega dne, upal sem, da jih morda dobim za darilo. Mislim, da sem še vedno tisti fant pred izložbo, poln tistega vznemirjenja, ki hrepeni po nečem nedosegljivem; pa ne modrih semiš čevljih, temveč nečem lepem in brezčasnem, kar prikliče svet in te popelje tja,« je zapisal na uvodnih straneh svoje knjige.
Nikoli si ni mislil, da bo postal modni oblikovalec, še vedel ni, kaj je to. Želel si je postati športnik, kakršen je bil Joe DiMaggio, nato pa filmski zvezdnik. A zvezdnik – po ocenah Forbesa s premoženjem, težkim kar 7,2 milijarde dolarjev, kar ga uvršča na 281. mesto med milijarderji – je postal tudi zaradi mode in svoje zbirke neprecenljivih vozil. Tudi ta strast je vzniknila zato, ker si avtomobila dolgo ni mogel privoščiti. •