Sam na božično noč

Zapadel je prvi sneg, zvezde se svetlikajo na nebu, težko je, a ni mu žal, da »sam sem ostal na božično noč«.

Mogoče se sliši kot pretiravanje, a Na božično noč je kultna slovenska popevka, ki jo bomo v prihajajočih dneh še neštetokrat slišali. O njenem nastanku je krožilo več zgodb; kot avtor skladbe je bil dve desetletji naveden Tone Košmrlj, kot avtor besedila pa Rudan. Pesem je bila posneta septembra 1989 v studiu Tivoli, izdana dva meseca kasneje na albumu Slava vojvodine Kranjske skupine Pop Design. Skupine, ki je zasijala sredi osemdesetih, posnela vsaj deset uspešnic, zamenjala nekaj članov in potem bolj ali manj ugasnila.

A kot vse velike uspešnice ima tudi ta dramski zaplet. Ko se je namreč že dve desetletji vrtela po Sloveniji, je njena slava očitno segla tudi do Nemčije, kjer sta jo Micki Meuser in Grant Stevens prepoznala kot svojo skladbo Man of the World (Človek sveta) iz leta 1987. Nihče ju ni vprašal za dovoljenje, sta povedala, zaplet so rešili po tihem, slovenska avtorja pa nista protestirala.
Na vožnjah po Nemčiji sta veliko poslušala radio, skladba jima je bila všeč, a ker avtorja nista in nista našla, je Košmrlj napisal kar svoje ime. Slovensko besedilo je obveljalo za original, čemur se pravzaprav ne moremo čuditi. Kdo na svetu pa še lahko tolikokrat zapoje »zdaj dvignimo čaše« in »naj vino ogreje mi srce«!

Med slovenskimi skladbami popdizajnerski božič decembra prehiti le Bela snežinka ansambla Veter, na silvestrovo pa Nipičev Silvestrski poljub. Vse tri povezuje ljubezen, ki je ni več. Snežinka je metafora za preteklost, Alfi poje očitno o prepovedani ljubezni, pri tretji pa ne vemo čisto natančno, kaj se je zgodilo. Lirski subjekt Rudan je namreč precej skrivnosten, ko zapoje »a vem, da ne bom te iskal«.

Toda bolj kot drugi dve Na božično noč pušča upanje. Vsaj drobceno možnost, da bo Njega nekega dne poiskala Ona.