Rumena rutica, ta najbolj prepoznavni znak prvošolčkov, je nujen del njihove oprave že štirideset let. Leta 1982 so jo namreč uvedli tudi v zakonodaji, a so jo priporočali od leta 1974, kot kažejo zapisi agencije za varnost prometa (AVP), šolarji pa so jo poznali in si jo zavezovali okoli vratu že veliko prej. Njena sopotnica, kresnička, se prvič s tem poimenovanjem pojavi leta 1983, odsevne predmete pa so priporočali od leta 1976.

O tem, kdo si je zamislil rumeno rutico, ki je v osnovni različici rumen trikotnik v velikosti 69 krat 69 centimetrov, sešit iz platna, je malo znanega, veliko o tem, kdaj so jo začeli šolarji nositi, pa je mogoče izvedeti iz časopisnih zapisov.

V Delu ga, denimo, najdemo že 28. avgusta 1968, ko je bila objavljena vestička, da bodo v Kranju vsi učenci prvih razredov prvi dan pouka dobili rumene ovratne rutke, ki jih bodo nosili na poti v šolo in domov. »To naj bi opozarjalo voznike motornih vozil na večjo previdnost pri srečavanju z malimi šolarji, ki še niso tako vajeni prometa. Občinska komisija za varnost prometa, ki je predlagala to novost, priporoča, naj bi rutke nosili dva meseca,« so poročali.

Tudi v megli

Očitno pa rutke niso bile namenjene le varnosti v prvih šolskih, ampak tudi v čemernih zimskih dneh, kakor je bilo mogoče prebrati v celjski izdaji Dela štiri mesece pozneje: »Odkar je pritisnil mraz in so jutra meglena, srečujemo na prometnih cestah celjskega območja otroke z rumenimi ruticami okrog vratu. Gre za uresničitev pobude komisije za varnost prometa, ki je za prvošolce priskrbela varnostne rumene rutice, zaradi katerih jih vozniki v megli bolje opazijo. Kaže, da se otroci dobro zavedajo pomena rutic, saj jih radi zavežejo okrog vratu. Morda bi bilo prav, da bi jih nosili vsi otroci nižjih razredov osemletke.« V istem šolskem letu je republiška komisija za vzgojo in varnost v cestnem prometu po poročanju Dela organizirala akcijo Rumena rutica: »Predšolski otroci in prvošolčki so si okrog vratu zavezali rumene rutice in s tem opozarjali voznike, naj na njih še bolj pazijo, ker so pač prvič v svojem življenju sami na cesti. Odziv te akcije je bil pričakovano zelo velik.«

Rumena rutica je tako v časopisju redno nastopala vse od konca šestdesetih oziroma začetka sedemdesetih let, ponavadi z opozorilom, da naj vozniki vendarle bolj pazijo na mladež. Pa tudi s kakšnim šaljivim zapisom, kot je bil tale v rubriki Mimogrede: »Prvošolčki nosijo na poti v šolo in domov okrog vratu rumene varnostne rutice kot posebno opozorilo avtomobilistom, da gre za otroke, ki se ne znajdejo dovolj na prometnih cestah. Toda mali Tonček iz predmestnega bloka je imel oni dan s svojo rumeno rutico posebne težave. Mamica ga je zjutraj odpravila zdoma in se hitro lotila previjanja Tončkovega bratca. Toda čez slabo uro je krepko zazvonilo. Pred vrati je ves zasopel stal Tonček, vendar brez torbe. 'Ja, Tonček, kaj se je zgodilo?' je zvedavo vprašala mama. 'Veš, mamica, po rutico sem prišel. Pozabil sem jo doma. Pa sem prišel ponjo, da me ne bi povozil avto ... Zdaj moram hitro nazaj.'«

Skupaj s kresničko

Prometna statistika je že v tistih časih, ko je bilo na cestah manj avtomobilov, zlasti na začetku šolskega leta vzbujala skrb. »Dva do pet otrok mrtvih in več deset telesno poškodovanih,« je poročalo Delo na prvi šolski dan leta 1971.

Dobro desetletje pozneje je postala rumena rutka po zakonu o varnosti cestnega prometa obvezna, a ne le za prvošolce, temveč za otroke, ki so obiskovali malo šolo, kombinirati so jo začeli tudi z odsevnimi telesi – vse to, da bi opozorili nase na cesti, kjer je imel še vedno prednost avto in so novinarji Črne kronike zgroženo opozarjali na voznike, ki mimo šol in čez prehode za pešce drvijo celo sto kilometrov na uro. Nikakor pa z navodili niso ostali dolžni niti staršem. Zapis iz leta 1984 denimo pravi: »Luč, odsevniki in zavore [na kolesu] so vsaj toliko pomembni kot obleka in šolske potrebščine.«

Kako morajo biti opremljeni najmlajši šolarji, zdaj določa 87. člen zakona o pravilih cestnega prometa, ki med drugim pravi, da morajo rumeno rutico okrog vratu na poti v šolo in iz nje (poleg odsevnika) nositi učenci prvega in drugega razreda osnovne šole. Značilno rumeno rutico trikotne oblike, ki jo je bilo treba zavezati okrog vratu, so že pred časom zamenjale takšne, ki si jih šolarji nataknejo kar čez glavo.

Tistemu najbolj znanemu in najbolj priljubljenemu odsevniku pa že prav tako skoraj štirideset let rečemo – kresnička. S tem poimenovanjem se je prvič pojavila leta 1983; odsevne predmete so sicer po zapisih AVP priporočali od leta 1976.

Najprej je bilo treba paziti na avto

Zgodovina varnosti v prometu je precej povezana s človekovim odnosom do avtomobila. Prvi zapisi o prometnih nasvetih v šolah so bili objavljeni že leta 1908, le da so takrat šolarje učili, da morajo dati avtom prostor na cesti in da za njimi ne smejo metati kamenja. Kar nekaj desetletij je trajalo, da na avto niso več gledali kot na žrtev, ampak kot na nevarnost za šibkejše udeležence v prometu.

Spremembe so se začele v 50. letih, ko so v okviru prometne policije ustanovili referat za varnost in vzgojo v cestnem prometu. Delo je potekalo predvsem po šolah in avto-moto društvih; pripravljali so predavanja in nastali so prvi šolski krožki pionirjev – prometnih miličnikov, ki so pod nadzo­rom tedanjih miličnikov usmerjali promet, spremlja­li otroke in starejše na prehodih čez cesto, pa tudi kaznovali nedisciplinirane udeležence v prometu.

V šestdesetih se je preventiva krepila; ustanavljali, spreminjali in zamenjevali so se različni organi, katerih skrb je bila varnost v prometu. Leta 1972 je začel delovati republiški svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, ki je zdaj del omenjene agencije. Od črne statistike, ki je v tistem obdobju pričala o okoli 60 umrlih otrocih in mladostnikih v prometnih nesrečah na leto, se je varnost vendarle zlagoma izboljševala in zdaj po podatkih AVP Slovenija sodi med najvarnejše evropske države. Med primerjalnima obdobjema 2011–2013 ter 2018–2020 se je število umrlih otrok zmanjšalo za kar 66 odstotkov.

Nasvet ostaja enak

Lani je v prometnih nesrečah umrlo šest mladoletnih (toliko kot leto prej), od tega trije otroci do 14. leta. Hujše poškodbe je dobilo 31 otrok in 28 mladostnikov, lažje poškodovanih pa je bilo 384 med otroki do 14. leta in 235 mladostnikov. Delež umrlih otrok in mladostnikov med vsemi žrtvami prometnih nesreč je lani znašal pet odstotkov, predlanskim pa 7,5 odstotka.

Agencija za varnost prometa, podobno kot v vsej zgodovini rumene rutke in kresničke, tudi letos staršem svetuje, da skupaj z otrokom prehodijo šolsko pot še pred začetkom šolskega leta, nato pa ga spremljajo na poti do šole in nazaj ter ob tem utrjujejo znanje o varnem vedenju v prometu.

V tem šolskem letu bo po šolskih poteh sicer hodilo 194.554 otrok, od tega 20.797 prvošolcev. »Otroci na promet gledajo z drugačne perspektive, sploh mlajši ravnajo impulzivno, ne znajo dobro presoditi hitrosti bližajočih se vozil, v prometu so nepredvidljivi. Vsi skupaj zato z največjo odgovornostjo soustvarjajmo varnejše poti za vsakega otroka, vse dni v letu!« je opozoril direktor agencije Jože Hribar.