Prvi šolski dan

Od prvega šolskega dne v mojem spominu ni ostalo prav veliko več od podobe krasne rdeče-modre usnjene torbice s čebelico Majo in tesnobnih občutkov, ko sem prvič sedela v učilnici v veliki šoli, polni velikih otrok, in se spoprijemala s svojo majhnostjo.

Naj se že začne

Da bi pomagala spominu – ali ga vsaj malo oplemenitila, kajti tak prvi šolski dan si (če odštejemo torbico) ne zasluži niti tistega koščka v obrabljeni spominski plošči –, sem se zatekla v kraljestvo Delove dokumentacije. Privilegij dostopa do novic izpred desetletij je znova vodil k spoznanju, da so naš mali svet tistega prvega septembra prežemale podobne skrbi kot danes – dražil se je bencin, napovedovali so enormne dvige cen, veselili so se turističnih rekordov in v generaciji prvih razredov osnovnih šol prešteli 26.000 učencev.

Letos v prvi razred vstopa nekaj manj kot 21.000 otrok, med njimi je naš drugorojenec. In čeprav se zdi, da slehernika tarejo podobne tegobe kakor tistega leta 1984, je njegov svet popolnoma drugačen. Otrok, ki je pred dvema letoma ždel za mizo skupaj s sestro, medtem ko je na daljavo usvajala črke in številke ter drugo znanje, predpisano za prvošolce, in kajpak še posebej zavzeto pomagal reševati naloge na magičnem ekranu, ima danes bistveno več veščin, kot smo si še pred leti (ali vsaj desetletjem) predstavljali za petletnike. Predvsem pa več, kot je – vsaj po presoji matere in bojazni očeta – dobro za mirno spremljanje pouka v prvem razredu.

A medtem ko ugotavljam, kaj vse je mimogrede osvojil predšolski mul'c, se zavem, česa pouk na daljavo tudi nepoklicanim gostom ni mogel dati – vzgoje in discipline, ki jo znajo na otroke, v živo, seveda, prenesti le učiteljice in učitelji. Naš prvošolec morda ne bo imel težav z razpoznavanjem črk in številk, utegne pa se zgoditi, da se bo še dolgo po pouku potikal po vseh mogočih šolskih kotičkih, ker si, izgubljen v svojem svetu, ne bo zmogel v doglednem času sezuti copat in obuti čevljev.