Razumeti Tarasa Birso

O čem te dni govori vsa Slovenija? Ne o nižjih davkih, Janševih tvitih ali nenavadno zelenem in sončnem januarju, vse zanima, zakaj inšpektor Birsa tako momlja, zakaj velikokrat ni mogoče razumeti niti njegovih kolegov in drugih junakov, ki se vozijo od Bohinja do Ljubljane in nazaj. Skratka, ob nedeljah zvečer ima vsa Slovenija jakost TV-sprejemnikov nastavljeno na maksimum in v popolni tišini spremlja nadaljevanko Jezero. In vendar se »enostavno ne sliši nič«, se jezijo gledalci. Štiri epizode so že za nami, pred nami še dve in gledanost je visoka. Vsako si ogleda okoli 250.000 gledalcev.



TV Slovenija je na številne pritožbe o zvoku pripravila zanimiv odgovor: da so za ton krivi čedalje tanjši TV-sprejemniki. Zaradi manjših zvočnikov je slabši zvok predvsem pri visokih in nizkih tonih, so zapisali. Niso pa pojasnili, zakaj denimo Gorskega zdravnika odlično razumemo in zakaj iz istih teve škatel prihaja povsem soliden zvok akcijskih filmov.

Najbolj obupani gledalci si pomagajo s podnapisi prek teleteksta na strani 771. Sicer pa se bo treba sprijazniti, da se mora ob Jezeru življenje v hiši ali stanovanju tisto uro ustaviti (šumeče vrečke kokic ne pridejo v poštev!) Ali pa, in to je že delo za tehnično bolj spretne, je treba v nastavitvah televizorja poiskati druge zvočne možnosti.

Zvok v filmih in tv-serijah v resnici ni nekaj enostavnega, čeprav se morda tako zdi. O tem govorita kar dve kategoriji oskarjev: za miksanje in montažo zvoka. Prvi se je včasih imenoval za najboljši zvok, drugi pa za posebne zvočne efekte. Gre sicer za različni stvari, a menda člani ameriške filmske akademije ne vedo natančno, kaj je prvo in kaj drugo, zato isti film običajno dobi oba oskarja. V prihodnosti bi se lahko zlila v enega: nagrado za odličen filmski zvok. Tudi ta najbrž ne bo med najpomembnejšo peterico zlatih kipcev, a vendar ... Kaj gledalcu pomagajo odlična režija, prepričljiva igra, izpiljen scenarij, če nič ne sliši in ne razume.