Na Hrvaškem bodo pripravili že tretjo nominacijo za uvrstitev puljskega amfiteatra na seznam Unescove zaščitene materialne kulturne dediščine. Po pisanju Jutarnjega lista jo je napovedal kar puljski župan Filip Zoričić, ki je obvestil­ tudi pristojno ministrico za kulturo. A zakaj so bili v devetdesetih letih dvakrat neuspešni? Morda ni bil pravi čas ali pa prijave niso bile dobre, razmišljajo hrvaški strokovnjaki in opozarjajo, da je treba poskusiti znova in se osredotočiti predvsem na pravi način predstavitve spomenika.

Puljska arena je bila zgrajena v prvem stoletju, v času vladavine rimskega cesarja Vespazijana, ki je bil znan po velikih gradbenih projektih, na primer gradnji rimskega Koloseja. Puljski amfiteater je šesti največji rimski amfiteater na svetu in drugi najbolj obiskani hrvaški spomenik (za Dubrovniškim obzidjem), saj ga na leto obišče tudi 400.000 ljudi. Zgrajen iz lokalnega apnenca je v začetku lahko sprejel 20.000 gledalcev. Sprva arena za gladiatorske igre je bila v srednjem veku namenjena za viteške turnirje in sejme, danes pa je domicil puljskega filmskega festivala, različne vrste koncertov, ambient za opere, balete ali športna ­tekmovanja.

Prvo nominacijo za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine so Hrvatje oddali leta 1996. Icomos, Unescov svetovalni organ, ki pripravlja strokovno poročilo o vpisih na seznam, je ocenil, da je izjemen in dobro ohranjen primer velike rimske javne zgradbe, in tako potrdil visoko stopnjo ohranjenosti in celovitosti. Splošna stopnja avtentičnosti je bila tako nesporna, in to kljub posegom v 19. in začetku 20. stoletja, ki niso bili izvedeni skladno s sodobnimi konservatorskimi načeli. Toda strokovnjaki Icomosa so takrat priporočili, da se odločitev o vpisu na seznam svetovne dediščine odloži do konca primerjalne študije rimskih ­amfiteatrov.

Edini posamično registrirani amfiteater na Unescovem seznamu je El Džem v Tuniziji. FOTO: Wikipedija

Kandidaturo so ponovili leta 1999 z imenom Antični Pulj z amfiteatrom in vanjo vključili še druge dele antične dediščine mesta: Avgustov tempelj, Slavolok Sergijevcev ali Zlata vrata, Dvojna vrata, Malo rimsko gledališče in druge zgodnjekrščanske cerkve iz 4. in 5. stoletja. Medtem je Icomos opravil primerjalno študijo in odločil, da je najbolj reprezentativen za to vrsto zgradb edini samostojno vpisani amfiteater El Džem v Tuniziji. Amfiteatri v Rimu, Pompejih, Ogleju, Veroni, Sirakuzah, Arlesu, Meridi, Trierju, Kartagini in Pergamonu so namreč del antičnih ali drugih entitet, ki so že uvrščene na Unescov seznam svetovne dediščine. Hrvaška je ob takem priporočilu kandidaturo takrat umaknila, s čimer si je ohranila možnost poznejšega poskusa prijave. V primeru negativne odločitve to namreč ne bi bilo mogoče.

Brez športne kulture

Po mnenju direktorja Arheološkega muzeja Istre Darka Komše si arena zasluži biti na seznamu Unescove materialne kulturne dediščine skupaj z drugimi antičnimi spomeniki v Pulju. Dodaja, da je denimo amfiteater v Veroni po­vsem rekonstruiran in da v njem, razen notranjega plašča, skorajda ni rimskega kamna. Italijani so namreč od renesanse naprej nenehno spreminjali kamen, predvsem sedeže. Medtem pa istrski umetnostni zgodovinar in konservator Ivan Matejčić, ki je sodeloval tudi pri uspešni prijavi Evfrazijeve bazilike v Poreču na Unescov seznam, žogico umirja. Meni, da očitno pri obeh prijavah ni šlo za pravi način predstavitve. »Ne smemo podleči malomeščanski športni kulturi, v kateri pretiravamo, da smo v vsem največji in najboljši.«

Matejčić je poudaril, da komisija spomenike primerja z drugimi po svetu. »Včasih imajo lahko prednost ogroženi spomeniki, arena pa ni ogrožena, prav tako Hrvaška nima malo dediščine na Unescovem seznamu. Vsa ta merila niso nikjer zapisana, a so pomembna pri ­odločanju.«

Župan Zoričić je začel pobudo pred letom dni kot večnacionalno nominacijo rimskih aren. »Z uvrstitvijo na ta seznam bi Pulj postal svetovno mesto z močno kulturno identiteto,« je poudaril in napovedal, da bodo v naslednjih letih celovito prenovili okolico spomenika, nad areno bo zrasel muzej sodobne umetnosti. Po pisanju Jutarnjega lista gre pri vprašanju vstopa na prestižno lestvico tudi za tiho diplomacijo in veliko lobiranja, a za razliko od preteklosti ima Hrvaška zdaj veliko močnejši položaj na tem področju. Icomos na primer vključuje tudi hrvaške strokovnjake.