Priséga

Beseda prisega je delna sopomenka besede obljuba. Od obljube se razlikuje po uradnosti in javnosti zagotovila o resničnosti česa. SSKJ nas v tretjem pomenu z oznako ekspresivno seznani, da je prisega lahko čustveno zaznamovan izraz za močno obljubo, če ta ni niti uradna niti javna.

Beseda se je, kot nam potrjuje Slovenski etimološki slovar, oprla na gib roke, ki je simboliziral uradno in javno zagotovilo. Kot navaja slovar, je glagol priseči sprva pomenil le »iztegniti roko, dotakniti se«, kasneje pa se je pomen zožil na »postopek priseganja, pri katerem se je bilo treba simbolično dotakniti nečesa svetega«. Česa so se ljudje ob prisegi dotikali v času nastanka besede, ne vemo. Morda je bil to kak poseben predmet, morda pa že knjiga, ki je za priseganje najpogosteje rabljena v sodobnem času. Zlasti gre za knjige z verskimi in pravnimi besedili.



Zanimivo je, da ne prisegamo na slovarje – čeprav glede resničnosti zapisanega počnemo tudi to. V SSKJ najdemo besedo prisega v dveh stalnih besednih zvezah. Ena je s področja zdravstva (Hipokratova prisega), druga s področja prava (kriva prisega), obe pa sta splošno znani. V zvezi s priseganjem zasledimo v Bojčevi zbirki pregovor Boj se tega, ki rad prisega in kritičen opis koga, ki mu prisega ne pomeni kaj dosti: »Prisegel bi za pet pečenih krompirjev.« Nobenega izmed teh dveh frazemov v današnjih besedilih ne zasledimo več.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Matej Meterc.