Nezaupnica

Beseda nezaupnica je – jezikoslovno gledano – preprosta. Njeni protipomenki smo dodali predpono ne-, ki ima pomen zanikanja, nasprotja. Največkrat gre pri tovrstnih sestavljenkah za negativno odslikavo pozitivnega pojma, kot je v paru sreča in nesreča; redkeje je obratno: smrtnost in nesmrtnost. V katerem od obeh odnosov je nezaupnica do zaupnice, ni stvar (le) jezikoslovnega opisa. A da je lahko beseda sploh nastala, je morala zaupnica dobiti nov pomen. Prvotni, tudi v SSKJ na prvem mestu zapisani je namreč »zaupna prijateljica«, na drugem mestu je »zaupna oseba koga«, šele na tretjem je razosebljeni pomen »izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev«.



V SSKJ je najprej naveden izhodiščni ali najpogostejši pomen. Verjetno je prvi pomen zaupnice še pred desetletji izpolnjeval oba pogoja, saj so tudi nezaupnice postale pogostejše šele v novejši politični dobi. Danes so ženske zaupnice redkejše, v korpusu Gigafida jih v naključnih sto zapisih najdemo le sedem, dodatne štiri so sindikalne. Povedne so tudi najpogostejše zveze: zaupnica je rada na kaj vezana, o njej se glasuje in se jo tudi izglasuje ali pač ne. Podobno je pri nezaupnici: najraje se predstavlja kot konstruktivna, lahko se jo izreče ali vloži, nato se jo izglasuje ali pač ne.



Bob Dylan je že davno pel, da živimo v političnem svetu. Celo naš najmlajši in politično najmanj kontaminirani član družine meni, da je zaupnica dokument, ki ti nekaj dovoljuje. Nobenih sledi o prvotnem pomenu, torej. A slovenščina je gibka, zanjo me res ne skrbi. Če nič drugega, se tudi ob tako suhoparnem izrazu, kot je nezaupnica, brž najde – brezupnica. Da le ne bo katera od njiju naslednja beseda leta.

—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).