Strop, razkrit do svojega golega bistva, armiranobetonske konstrukcije, ni značilnost, ki bi jo pripisali staromeščanskemu stanovanju v Dukičevih blokih. A kot poudarja arhitekt Andraž Keršič, ki se je s kolegi iz biroja a2o2 odločil za to drzno potezo, so s tem značaj, ki ga pričakujemo v staromeščanskih hišah, le še poudarili. Stanovanje je pridobilo višji strop, predvsem pa prečno naravno osvetlitev, ki prihaja tako iz parka na severu kot s Štefanove ulice na jugu.

»Kaj ustvarja duha staromeščanskega stanovanja? Visoki stropovi, velika vrata, stara okna, star parket. To vse ima tudi to stanovanje. Da smo odprli strop, pomeni, da smo ga le pokazali, ali kot je zelo lepo dejal Plečnik, stvari ni treba vedno na novo odkriti, lahko pa jih na novo pokažeš. Vprašanje je le, kdo se spomni in pokaže enega od spodnjih slojev, in podobno kot pri plastični operaciji tudi pri prenovi stanovanja le ena poteza v napačno smer lahko vodi v katastrofo,« utemeljuje njihovo odločitev.

Stanovanja v Dukičevih blokih so bila večinoma namenjena državnim uradnikom. FOTO: arhiv a2o2

Kot dodaja arhitekt, staromeščansko stanovanje pravzaprav ne obstaja. Staromeščanski slog, stil ali duh je skovanka nepremičninskih agentov. »Kar razumemo pod tem izrazom, so bila najemna stanovanja, ki jih je po ljubljanskem potresu konec 19. in v začetku 20. stoletja večinoma gradila Kranjska investicijska družba. To je večina hiš ob Resljevi, del ob Beethovnovi, ki so jih zgradili na novo in v karejih,« je pojasnil. Starega meščanstva v Ljubljani ni bilo prav veliko, razlaga, bili so plemiči in pomembne družine iz starega dela mesta, ki so do druge svetovne vojne še živeli v svojih hišah v stari Ljubljani, ter trgovci, ki so bili poplemeniteni zaradi svojih zaslug.

Do poteze, da odstranijo omet iz trstike in pokažejo surov betonski strop iz 30. let prejšnjega stoletja, ki zdaj vidno zaznamuje dom mlade družine, je pripeljalo več naključij. Vedeli so, da je konstrukcija bloka iz armiranobetonskega skeleta z opečnimi polnili, a so na zamisel, da bi jo deloma prikazali, prišli, ko so predlani med raziskovanjem naleteli na arhivsko fotografijo, posneto med gradnjo Dukičevih blokov, na kateri se je to razločno videlo.

Hkrati pa so v delu kleti bloka odkrili jasno vidno konstrukcijo stropov. To jih je napeljalo na razmišljanje, kaj bi pomenilo dodatnega pol metra višine; stanovanje bi bilo še bolj zračno in bolje osvetljeno, saj bi se tloris organiziral tako, da bi se odprl v prečni smeri.

Stanovanja za uradnike

Odprti strop je tako postal rdeča nit stanovanja, saj mu je zelo spremenil značaj ter omogočil povezanost posameznih prostorov v celoto, medtem ko so preostale elemente pustili večinoma takšne, kot so bili. Ohranili so star hrastov parket, stara okna, stare tlake v nekdanjih servisnih prostorih (teraco so delno dopolnili z novim, kjer je bil poškodovan, pri čemer so iskali barvno podobnost in strukturo). Stanovanje je bilo sicer v kar dobrem stanju, potrebni pa so bili vzdrževalna dela in menjava inštalacij, električna je bila še prvotna.

Pri prenovi in reorganizaciji prostorov so porušili le eno nenosilno steno, ki je nekoč predeljevala dve sobi v bivalnem delu, obrnjenem proti jugu, tako da so pridobili velik svetel prostor z izstopom na balkon. »Ti bloki so bili zgrajeni z imenitnimi, nadstandardnimi najemniškimi stanovanji za bančne uradnike, večinoma za uradnike Dravske banovine. Za tisti čas so bili nadstandardni tudi zato, ker so imeli prve podzemne garaže v Ljubljani, prav tako dvigala in strešne terase z ravno streho, ki so bile dostopne za vse stanovalce,« še pojasnjuje arhitekt.

Pri prenovi in reorganizaciji prostorov so porušili le eno nenosilno steno in s tem pridobili velik svetel prostor z izstopom na balkon. FOTO: Ana Skobe

Na 120 kvadratih je živel državni uradnik v dveh približno enakih sobah, ena je bila spalnica, druga salon in soba za obedovanje, severni del stanovanja pa je bil namenjen sobi za hišno pomočnico, kuhinji in stranišču. Velika okna, avtomobilske garaže, strešna terasa in balkoni so bili paradigme modernističnega načina bivanja in takrat v Ljubljani velika redkost.

Zdaj se stanovanje deli na dva ločena dela, ki sta zelo različna, a se zaradi stropa povezujeta. Levo od vhoda se odpre zdaj povezan prostor jedilnice, kuhinje in dnevne sobe, tu je organiziran še delovni kotiček, v delu s kuhinjo in sobo za služkinjo so pridobili spalnico in otroško sobo.

Kopalnica je ostala, kot je bila, so pa ločenemu dnevnemu stranišču dodali še tuš in umivalnik, tako da ima stanovanje po novem dve kopalnici. Pomembno se jim je zdelo v veži dodati ogledalo, s čimer so optično povečali prostor in ga dodatno osvetlili ob pomoči svetlobe iz lože. V njej so uredili zimski vrt.

»Nočni, intimni del je jasno ločen od dnevnega dela. Če pridejo obiski in je zabava, lahko vstopna veža postane del dnevne sobe, in ko gredo otroci spat, nočni del lahko popolnoma zapreš. Nov tloris omogoča krožno pot, stanovanje pa je zelo fleksibilno tudi v drugih pogledih. Če si doma sam ali če bi živel sam, imaš lahko vse odprto, če živiš z družino oziroma so preostali člani doma, pa se dnevni in nočni del lahko delita,« pojasnjuje zasnovo.

Po novem se stanovanje deli na dva ločena dela, ki sta zelo različna, a se zaradi stropa povezujeta. FOTO: Ana Skobe

Želeli so si, da stanovanje ohrani bistvene kvalitete in da jih z vidnim posegom še poudarijo. S tem se je zelo spremenila dramaturgija stanovanja, meni sogovornik, saj si prej stopil v temen, neosvetljen hodnik z majhnimi vrati, zdaj pa zaradi odprtega stropa prostor pravzaprav teče skozi stanovanje, čeprav ga tu in tam prekinjajo stene. In tudi splošen vtis je, da je stanovanje večje, kot je zares po kvadraturi.

Dolgotrajen in naporen proces

Ampak kot dodaja, so imeli srečo, da je njihov predlog podprl tudi naročnik in da so bili nazadnje vsi zadovoljni s končnim učinkom in podobo, ki stanovanju daje rahlo industrijski videz in se hkrati poklanja tehniški dediščini, saj so bili ti stropovi ena prvih takih konstrukcijskih rešitev v Ljubljani.

Tudi kamniti umivalniki v kopalnici so poklon imenitnosti hiše iz 30. let prejšnjega stoletja. FOTO: Ana Skobe

Za koliko pa je strop podražil prenovo? Kot odgovarjajo arhitekti, to vsekakor ni pomenilo pocenitve, poseg je bil naporen in dolgotrajen, zahteval je tudi peskanje. Skoraj pol leta je trajalo, da so s stropa odstranili vse odvečno, poleg tega ga je bilo treba restavrirati, saj prvotno ni bil dodelan tako, da bi bil viden. Inštalacije, ki jih običajno skrivajo stropovi, so z izjemo luči nad jedilno mizo speljali po pohištvenih elementih.

Stanovanje je netipično za slovenske razmere tudi po barvni skali, toda arhitekti si niso želeli še enega belega izpraznjenega stanovanja brez karakterja. Želeli so si oblikovati nekaj, kar pripoveduje zgodbo v duhu hiše, ki jo avtorji razumejo kot produkt svoje dobe, kot sceno iz nadaljevanke Poirot, kot nekakšen odmev Orient Expressa ali luksuznih križark iz 20. let, na kar spominjajo balkoni, oblikovani v duhu modernizma poznih 30. let. Skupni prostori hiše, ki se spomeniško varujejo, še vedno kažejo prvotno imenitnost in posebnost: v veži so temno modre ploščice in črn marmor z belimi žilami, vrata so recimo pobarvana s turkizno modro.

»Z vsem tem in prvotnim hrastovim parketom se spogleduje izbor barv v interjerju, s temno modro in turkizno se spogledujeta svetlo modra in zemeljsko rdeča, barva terakote, kar v neki sinergiji dobro odgovarja govorici hiše, ki je zelo nenavadna, za Ljubljano pa še toliko bolj,« povzema Keršič. Kar zadeva videz zunanjih varovanih elementov, barvo oken, žaluzij, ograj tega spomenika lokalnega pomena, pa so se ravnali po usmeritvah pristojne konservatorke stavbe Marije Režek Kambič.

Prenova stanovanja v Dukičevih blokih

Avtorji projekta: a2o2 arhitekti (Klara Bohinc, Andraž Keršič, Žiga Ravnikar, Eva Senekovič, Uršula Novak)

Lokacija: Ljubljana

Leto načrtovanja: 2022

Leto izvedbe: 2023

Površina: 120 m²

Projektanti: a2o2 arhitekti

Gradbena dela: Stavbarstvo Žerjal

Mizarski izdelki: Mizarstvo Bendl