Pravda

Dnevi so se vlekli. In vlekli. In vlekli. Pošte pa od nikoder. Potem je vendarle prišla. Na beli kuverti je bila množica ukrajinskih znamk, v kuverti pa iz kartona zlepljena mapa. Čakal sem na kos zgodovine. 11. marca 1985, torej je od tedaj minilo slabih 35 let, je Mihail Gorbačov postal generalni sekretar sovjetske komunistične partije. Na spletnem bolšjem sejmu sem zaznal, da nekdo za sprejemljivo ceno prodaja Pravdo, sovjetski časopis, ki poroča o novem šefu sovjetske partije.

Če je Gorbačov ena od ključnih osebnosti druge polovice 20. stoletja, je časopis, natisnjen na dan, ko je prevzel vodenje partije, predmet, ki ponazarja njegov vzpon.

Z nemškim novinarjem Stephanom sva sedela v moji pisarni in klepetala o aktualnopolitičnih dilemah sodobne Slovenije, med klepetom sem se mučil z lepilnim trakom, ki je preprečeval, da bi pokukal v vsebino kartonske mape. Da ne bi bil do konca nevljuden, sem ga prosil, ali lahko za trenutek prekineva razpravo o politiki ter se posvetiva zgodovinskemu gradivu. In sem lepilni trak vendarle do konca razrezal. Pred menoj je zasijala malo rabljena štiristranska­ Pravda.

Na drugi strani je fotografija Konstantina Ustinoviča Černenka, pokojnega generalnega sekretarja. Na dnu druge strani je fotografija sovjetske politične vrhuške. Na dnu prve strani pa podoba novega generalnega sekretarja Mihaila Gorbačova.

S kolegom Stephanom sva strmela v zgodovinsko čudo. Potem je z nemško natančnostjo še enkrat premeril naslovnico. »Kaj manjka na fotografiji?« je namignil. »Poglej glavo Mihaila Gorbačova. Na fotografiji ni znamenja, ki ga ima visoko na čelu.«

Pravda se tudi 11. marca 1985 ni izneverila tradiciji. Podobo generalnega sekretarja je retuširala. V zgodovino je vstopil zloščen. »Kaj pa bi lahko drugega pričakovali od Pravde,« je dodal Stephan.