Šele takrat, ko imamo pravico, da nečesa nočemo, se začne spoznanje tistega, kar v resnici hočemo. To so temelji pozitivnega mišljenja, mar ne?
Prejšnji teden sem poslušala, kako se je triletna deklica upirala mami, ki jo je prepričevala, naj zapusti igrišče, ker gresta domov na večerjo. »Nočem! Nočem!« je kričala malčica. »Se mami lahko reče 'nočem'?!« je mlada ženska povzdignila glas in deklica se je poklapano pokorila ukazu.
Hm. Dan pozneje podobna situacija. »Greva v kopalnico!« Oče je dveletno hčerko opomnil, da je čas za kopanje, skodelico mleka in posteljo. »Ne!!!« se je upirala deklica, osredotočena na novo knjižico. »Ne?« se je oglasil oče. »Prav, torej bova prebrala še eno zgodbico in se potem okopala. Bi šlo tako?« Deklica je pokimala. Pet minut pozneje je sama zaprla knjigo in se napotila v kopalnico.
Dolgo sem razmišljala o tem. Ali negujemo pravico naših otrok do tega, da nečesa nočejo? Da nekaj niso. Da nečesa ne naredijo tako, kot bi po prepričanju staršev morali narediti? In ko mi je nekdo povedal, da je 13. september mednarodni dan pozitivnega razmišljanja, sem pomislila, da je to – razmišljati pozitivno – velika sposobnost tistih ljudi, ki jim je nekdo od mladih nog govoril, da ni ničesar, kar se mora narediti. In da je mogoče narediti vse.
Zame je bilo dovolj nekaj ur preživeti z vnukinjama, da sem se spomnila tega, kako pogosto iz ust staršev uide beseda »ne«. Ne dotikaj se tega. Ne hodi tja. Ne skači. Ne stresaj si peska v lase. Ugriznila sem se v jezik vsakič, ko se mi je ta »ne« prikradel na ustnice. Razmišljaj pozitivno, sem se prepričevala, kajti kako se bosta sicer naučili tega, da življenje ni ena sama velika negacija?
Otrokom je treba dovoliti, da nečesa nočejo, da bi dojeli, da je svet kraj, ustvarjen zanje. Šele takrat, ko imamo pravico, da nečesa nočemo, se začne spoznanje tistega, kar v resnici hočemo. To so temelji pozitivnega mišljenja, mar ne?
»Kockica kokolade?« sem vnučki ponudila čokolado v njenem jeziku. Pred večerjo! Subverzivno – pred spanjem! Njen očka trdi, da se to ne sme. Pokimala je. Na skrivaj sva si jo razdelili – košček njej, košček meni. In zaspala je z nasmehom na rožnatih ličkih. Čista pozitiva. Z malo sladkorja.
Komentarji