Ponòs

Junija praznujemo mesec ponosa. Kot spomin in opomin na dogodke 28. junija 1969, ko je newyorška policija izvedla racijo in se nasilno znesla nad obiskovalkami in obiskovalci bara Stonewall Inn. Racija ni bila nobena novost, novost je bil upor skupnosti​ LGBTIQ+.

Stanje v svetu je po 53 letih daleč od idealnega. V 71 državah so homoseksualni odnosi med moškimi nelegalni in tako predmet pregona, v 43 tudi med ženskami. V 11 državah je možna smrtna kazen. Da o pravicah transspolnih in interspolnih oseb ne govorimo.

Ko govorimo o pridobitvi določenih pravic manjšin, nikoli ne moremo reči že, vedno je to šele. Ker ima vsak tak premik za sabo množice ljudi, ki so bile še dlje od elementarnih možnosti, ki so večini popolnoma samoumevne. Žalostno je tudi, da so prizadevanja za pravičnejšo družbo, poimenovana kot aktivizem, v splošni javnosti pogosto pojmovana kot nekaj negativnega, nepotrebnega, agresivnega. Pri čemer tako razmišljujoči ljudje svoje lastne pozicije razumejo kot nevtralne in se hkrati ne zavedajo, da je bila tudi marsikatera njihova samoumevnost nekoč priborjena.

Parade ponosa nikakor niso zgolj praznovanje, ampak najprej protest. Protest same skupnosti in podpornic in podpornikov. Za marsikoga je to edina priložnost, da je to, kar je, tudi javno. Parada ponosa je v slovarjih debitirala leta 2012, in sicer v Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika (razlaga je sicer že zastarela, saj vključuje besedo transseksualci; dandanes namreč namesto nje uporabljamo zvezo transspolne osebe).

Letos je mesec ponosa prvič zaznamoval tudi ZRC SAZU s sklopom dogodkov, poimenovanim Roza_ZRC+. Prav gotovo je to vzrok, da sem lahko ponosen na svojo matično ustanovo. In zavedam se, da bodo tudi taki dogodki in dejavnosti kmalu popolnoma samoumevni.

**

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Boris Kern.