»Tako na spomladanskem kot na jesenskem roku mi ni uspelo opraviti popravnega izpita iz nemščine in letnika nisem izdelala. Ker na naši šoli ni tretjega izpitnega roka, sta bili na voljo dve možnosti: ali se izpišem iz šole ali pa ponavljam letnik, za ta premislek sem imela le en dan. Razočarana sem, letnik bom morala ponavljati zaradi predmeta, ki ga naslednje šolsko leto sploh ne bi več imela,« pripoveduje dijakinja tretjega letnika ene od ljubljanskih strokovnih srednjih šol.

Kot pravi, je bila odločitev, da ponavlja razred na isti šoli, še najboljša izbira. Prešolala bi se lahko le na drugo strokovno šolo iste vrste, saj bi bilo tako najlažje opraviti diferencialne izpite. »Najtežje se mi zdi zdaj še enkrat iti čez vse, se vnovič učiti isto snov in uspešno opraviti teste in spraševanja. Ne bo mi zoprno srečevati svojih nekdanjih sošolcev, prijateljstva bomo ohranili, a gotovo mi bo težje spoznavati nove sošolce,« iskreno prizna. V oporo so ji predvsem bližnji, družina.

Šolske svetovalne službe so te dni polno zasedene, stežka smo našli sogovornike, saj se ukvarjajo prav s svetovanjem tistim, ki niso uspešno končali letnika, ter s prepisi, a število prostih mest je zelo omejeno. Na Srednji ekonomski šoli Ljubljana vsako leto prejmejo od 20 do 30 prošenj, glede na razpoložljiva prosta mesta pa lahko ugodijo le manjšini, pripoveduje ravnateljica Andreja Tamše.

K njim se pogosto želijo prepisati tudi gimnazijci, ki ugotovijo, da je gimnazijski program zanje pretežak, tu pa je pouk bolj praktično usmerjen. Največ prepisov imajo v prvi ali drugi letnik, in kot opažajo, se dijaki dobro ujamejo in znajdejo, večinoma so tudi učno uspešni. Prepis v višje letnike pa zaradi prevelikih vsebinskih razlik v izobraževalnih programih odsvetujejo, saj je preveč diferencialnih izpitov, ki jih morajo pred tem opraviti.

Tudi možnost prepisa na izobraževanje odraslih

»Za dijake tretjega ali četrtega letnika, ki jim je ostal le en neuspešno opravljen predmet, obstaja možnost, da se izpišejo in prepišejo na izobraževanje odraslih ter tam opravijo manjkajoči predmet. S statusom so izenačeni z rednimi dijaki, so zdravstveno zavarovani in lahko opravljajo delo prek študentskega servisa, je pa program plačljiv.

Prepis z rednega na izredno izobraževanje ni smiselno, to odsvetujemo predvsem dijakom nižjih letnikov. V rednem šolskem sistemu in v stiku z vrstniki v razredu bodo lažje opravili obveznosti, tam pa so bolj prepuščeni sami sebi,« pojasnjuje šolska svetovalna delavka Ksenja Šarb Lebič.

Po njenih opažanjih so ob neuspehu dijaka pogosto bolj zaskrbljeni starši, poskušajo jih pomiriti z dejstvom, da ne bo konec sveta, še zlasti ne v dolgoživi družbi, ki se tudi vse življenje uči in ima na voljo mnoge možnosti izobraževanja. Zlasti ponavljavci v 1. in 2. letniku se po navadi dobro ujamejo z novimi sošolci ter ohranijo tudi stike s prejšnjimi, stvari jim poskušajo olajšati, med drugim tako, da jih razporedijo v oddelek, ki ga poučujejo njim že znani učitelji, na voljo so jim tudi z drugimi nasveti.

Svetujejo, denimo, tudi pripravo učnega načrta, razporeditev ustnih spraševanj in podobno, kar jih bo ohranjalo v ritmu in jim vlilo motivacijo. Po pripovedovanju Šarb Lebičeve se namreč lahko hitro tudi v drugo zgodi, da se jim nakopičijo obveznosti in neznanje, kar lahko vodi v vnovičen neuspeh prav zato, ker so prepričani, da so snov že poslušali in že usvojili znanje. Zato so njihovi novi razredniki nanje bolj pozorni, ob zaostanku pri snovi oziroma slabih ocenah prej odreagirajo, se pogovorijo z njimi in po potrebi obvestijo starše.

Motivacija tudi pri tistih, ki ponavljajo, skozi leto zaniha, kar je povsem običajno tudi za uspešnejše dijake. Po besedah sogovornic pa ne obstaja univerzalen nasvet, kako ravnati ob učnem neuspehu mladostnika, saj so tudi vzroki, zaradi katerih ni dosegel ciljev, različni – od pomanjkanja učne motivacije, neustrezno izbranega izobraževalnega programa do razmer v domačem okolju.

Oporo mladostniki iščejo bolj pri vrstnikih kot pri starših, pove Matija Svetina. FOTO: osebni arhiv

Mnogi sistemski problemi

Sogovornica iz šolske svetovalne službe ene od ljubljanskih gimnazij, ki je želela ostati neimenovana, opaža, da dijaki ob ponavljanju letnika doživljajo velik občutek neuspeha, ključno za nov začetek pa se ji zdi, da na začetku šolskega leta dobijo dobre ocene oziroma da so uspešni, najhuje je, če se slabe izkušnje ponovijo. Pouk je težje izvajati v razredih, kjer je več ponavljavcev.

Sama prepoznava širše sistemske probleme, zlasti pri prevelikem številu gimnazijskih programov, ki ga ponuja že skoraj vsaka srednja šola. Mnogi ne zmorejo toliko učenja, ko se želijo prepisati, pa na izbrani srednji poklicni ali strokovni šoli nimajo prostih mest. Tudi sicer je velik problem prepis, še zlasti v višjem letniku z gimnazijskega programa v poklicno ali srednje strokovno izobraževanje zaradi strokovnih predmetov, ki jih nimajo opravljenih, možnost jim tako ponudijo le v nižjem letniku.

Tu je še starostna ovira; medtem ko se je na gimnazijo v rednem izobraževanju mogoče vpisati do 18. leta, se je na strokovne in poklicne programe le do 16. leta. Opozarja, da si pri prepisu, ki v nasprotju z vpisom ni določen s pravilnikom, vsaka šola določa svoja pravila, v izobraževanju odraslih, ki je po statusu izenačeno s srednješolskim statusom, pa vidi veliko anomalijo. Mnogi dijaki tako izkoriščajo sistem vpisa na premnoge zasebne šole, med katerimi so nekatere dobro znane po tem, da marsičesa ne zahtevajo.