Pohvala na dan

V preteklih dneh se je vse vrtelo okoli virusa in težkih besed. Besed, ki so bičale novinarke, odgovorne urednike, politike z vseh vetrov. Prisilno družbeno osamitev bi lahko izkoristili za vpogled vase, za preživljanje trenutkov z najbližjimi, pa se je zdelo, da smo ubrali drugo pot. Skrajnosti, pritiske, žalitve in bičanje s tipkovnico. Posameznik se lahko v vsakem trenutku slehernega dneva znajde pod plazom (ne)utemeljene kritike, ker družbena omrežja prenesejo čisto vse. Človek pač ne.

Ogromno ljudi v teh težkih tednih gara na vse možne načine. Ne morejo si prav vsi privoščiti luksuza, da ostanejo doma pri otrocih, z nadomestilom plače in brez skrbi, da bi po tej krizi, ki ji ni videti konca, ostali brez službe. Nekateri so v »prvih bojnih vrstah«, če uporabim precej neposrečen vojni ton, ki bi se ga veljalo izogibati. Ne deluje pomirjujoče na ljudi. Zato pa na ljudi delujejo pomirjujoče zdravstveni delavci, strokovnjaki, ki nam vsak dan dokazujejo, da se moramo boriti ne le za življenje, pač pa tudi za to, da obdržimo altruizem, da iz te godlje izidemo kot zrela družba, vredna samostojne države.

Pohvala na dan gre tako na tem mestu – v maniri 'ključnika' z enega od družbenih omrežij, na katerem se je odvil pogrom nad odlično mlado novinarko, ki se ji je ponesrečila šala, a je nazaj dobila udarec, nevreden prej omenjene zrele družbe – vsem, ki se borijo.

Medicinskim sestram, raznašalcem časopisov, čistilkam in kuharjem, pericam in šiviljam, gasilcem, vojakom in zdravnikom, policistom in voznikom tovornjakov, novinarjem. Učiteljem, tiskarjem, mehanikom. Vsem, ki jim ni treba v službo, pa so po lastni volji v »prvih bojnih vrstah«, hodijo v trgovino namesto upokojencev, dostavljajo na domove tople obroke. Pohvala na dan vsem, ki najdejo vsaj malenkost na dan – za pohvalo. Zaradi vseh omenjenih se bomo pobrali.