Resda so včeraj na ruševinah antične Olimpije v Grčiji prižgali olimpijski ogenj pred 101 dan dolgo potjo do prizorišča iger v Parizu, kjer bo 26. julija slovesno odprtje 33. poletnih olimpijskih iger. A posebna olimpijska plamenica bo danes žarela tudi na prizorišču 30. bolnišničnih olimpijskih iger v telovadnici Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča v Ljubljani z začetkom ob 14. uri.

»Veseli bomo, če boste z nami doživeli, zakaj je vodilo bolnišničnih olimpijskih iger: ko sodelujemo, zmagujemo,« so zapisali na vabilu, a kot poudarja vodja Bolnišnične šole Manja Žugman, je to geslo mogoče prenesti na vsa področja življenja. Bolnišnična šola je najbrž edina v Evropi, ki pri igrah te vrste vztraja, in to že tri desetletja.

»Bolnišnične olimpijske igre (BOI) so izjemnega pomena tako za bolnišnično šolo kot za matično šolo OŠ Ledina ter naše povezovanje, še posebej dragocene pa so za otroke v bolnišnici, za katere so igre odlična gibalna in terapevtska dejavnost. Z njimi pišemo bogato zgodovino te športne dejavnosti, ki od vseh sodelujočih zahteva veliko truda, vztrajnosti, dobre volje in poguma,« poudarja sogovornica.

Igra za kolesa in vozičke, tobogan bowling in curling

Koliko otrok je v tridesetih letih pisalo njihovo zgodovino, niso prešteli, na letošnjih igrah pa bo sodelovalo okoli petdeset otrok, od tega dvajset z matične OŠ Ledina. Pomerili se bodo v treh disciplinah: igri za kolesa in vozičke, v tako imenovanem tobogan bowlingu, ki je primeren tudi za otroke, ki ne morejo z bolniške postelje, in curlingu, ki je nova igra in se bodo danes v njej prvič preizkusili skupaj z učenci 2. a matične šole Ledina.

Potem ko so učenci bolnišnične šole ob pomoči Zveze za šport invalidov Slovenije oziroma paraolimpijskih športnikov v letošnjem šolskem letu na vsakih štirinajst dni od blizu spoznavali posamezne paraolimpijske discipline, so curling oklicali za eno najzanimivejših, in tako so jo uvrstili na tekmovalni seznam, pripoveduje dr. Stane Pinter s fakultete za šport, ki z bolnišnično šolo sodeluje že od leta 2003.

Priprave na prve igre, s katerimi so želeli osmisliti športne dneve v bolnišnici, so se začele že leta 1992. Izbor disciplin je bil zahteven, saj jih je bilo treba prilagoditi vsem specifičnostim posameznih bolnišničnih oddelkov in otrokom s specifičnimi zdravstvenimi težavami. Prav zaradi tega je bil po besedah Manje Žugman nabor iger po posameznih klinikah različen, prilagojene pa so bile tako otrokom, vezanim na bolniško posteljo, kot tistim, ki so se lahko gibali. Preden so jih izbrali in vpeljali, so jih z otroki tudi preizkusili, za izbrane pa določili pravila in izdelali pripomočke.

»Pravo olimpijsko vzdušje pa smo pričarali, in tako bo tudi letos, s protokolom olimpijskih iger. Prireditev začnemo s fanfarami, prižgemo olimpijski ogenj, zapojemo bolnišnično olimpijsko himno, ki jo je napisal bolnišnični vzgojitelj Andrej Adamek, in nadaljujemo z olimpijsko zaprisego, tekmovalci na koncu prejmejo tudi olimpijsko medaljo,« je povzela.

Olimpijski ogenj bodo vnovič prižgali tudi na prizorišču 30. bolnišničnih olimpijskih iger v telovadnici URI Soča v Ljubljani. FOTO: arhiv Bolnišnične šole

Tri desetletja je dolga doba. Igre so se večkrat spremenile, prav tako tekmovalne discipline, med katerimi so se med drugim zvrstili pikado, met na koš, tobogan bowling, na nekaterih oddelkih tudi kegljanje, slalom čez ovire in prva pomoč. Vsako leto je bila kakšna novost, kaj še bolj olimpijskega, z obiskom so jih počastili mnogi slovenski športniki in športnice ter podprle mnoge institucije. Olimpijski komite Slovenije te igre podpira od začetka, maja leta 1998 pa jim je tudi uradno »podelil licenco«, da jih lahko poimenujejo olimpijske. Pred dvanajstimi leti so prejele tudi prestižno evropsko priznanje za fair play.

V tem času se je spremenila tudi bolnišnica, in to dobesedno, saj se je Pediatrična klinika preselila z Vrazovega trga na Bohoričevo ulico, hospitalizirani otroci pa se iz različnih razlogov ter (včasih) tudi spremenjenega načina zdravljenja več ne morejo tako množično družiti v avli klinike, ležalne dobe so krajše. »Imamo več dislociranih enot, kjer bolnišnična šola deluje, zato je ta športni dan izveden večinoma le v okviru posameznega bolnišničnega oddelka. Še vedno ohranjamo športne dni in imamo športne igre v bolnišnici, ob tej okrogli obletnici pa bomo BOI izpeljali na URI Soča,« razlaga vodja bolnišnične šole Manja Žugman.

Prav ta telovadnica je po besedah Pinterja prinesla veliko spremembo v šolskem letu 2004/ 2005, ko so BOI lahko organizirali povsem drugače kot leta prej v avli stare pediatrične bolnišnice, čeprav so se mu v spomin še posebej vtisnile prav igre na Vrazovem trgu. Kar dvanajst let zapored jih je vodil športni komentator in poznejši urednik športnega programa na TV Slovenija Igor E. Bergant.

»To je bil pravi športni spektakel z dramaturgijo. Med štirimi disciplinami je bila najzahtevnejša, a obenem najbolj napeta štafetna igra, imenovana Prva pomoč. Mladi bolniki so se v njej preoblekli v zdravnike, ki so hiteli na pomoč medvedku. Zaradi vse težjih obolenj in zahtevnosti postopkov zdravljenja mnogi otroci in mladostniki v njej niso mogli več aktivno sodelovati, zato smo jo ob selitvi v novo Pediatrično kliniko opustili,« pripoveduje.

Koliko otrok je v tridesetih letih pisalo zgodovino Bolnišničnih olimpijskih iger, niso prešteli, na letošnjih jih bo sodelovalo okoli petdeset, okoli dvajset še z matične OŠ Ledina ter otroci in mladostniki z URI Soča. FOTO: arhiv Bolnišnične šole

Tudi preko meja Slovenije

Kot sta poudarila sogovornika, so se občasno povezovali in sodelovali tudi z drugimi evropskimi državami. Na 14. BOI, denimo, so sodelovali otroci iz Francije in Belgije, ki sta bili za ledinsko bolnišnično šolo državi partnerici v projektu Comenius (na temo Prilagojen šport v bolnišnici). Takrat so v Ljubljani gostili učence iz bruseljske bolnišnične šole, v igri met na koš pa so se jim na daljavo oziroma preko DVD-posnetka pridružili še učenci iz francoske bolnišnice.

Športne dejavnosti bodo na bolnišnični šoli ohranjali in gojili tudi v prihodnje, saj šport ni le prizadevanje za vrhunske rezultate oziroma dosežke, ampak ena tistih dejavnosti, ob kateri otrok za nekaj časa pozabi na svojo bolezen, je mogoče razbrati iz njihovih prispevkov v šolskem časopisu Utrinki, kjer pišejo o tem, da se športnih dejavnosti radi udeležujejo in da jim bodo za vedno ostale v lepem spominu.

»Poklicni športniki se morajo truditi, da se na olimpijske igre kvalificirajo, to priložnost dobijo le na vsake štiri leta, BOI pa otrokom in mladostnikom v ljubljanskih bolnišnicah omogočajo udeležbo prav vsako leto, ne glede na zmožnosti tekmovalcev. Njihov cilj in pomen je mnogo širši, saj otroci že s tem, ko sodelujejo, zmagujejo,« je prepričan tudi športni pedagog in član Slovenske olimpijske akademije Stane Pintar.