Papež: Bodoči duhovniki bi morali brati poezijo in leposlovje

Papež Frančišek je poudaril pomen branja poezije in leposlovja, ki bi ga morali spodbujati tudi pri izobraževanju bodočih duhovnikov, njegove misli povzema britanski Guardian. Po njegovem mnenju je branje romanov in pesmi dragoceno na poti osebne zrelosti.

Zanikal je trditve, da se literatura včasih dojema kot »obstranska umetnost«, kot zabava in da ni potrebna za izobraževanje bodočih duhovnikov. To mišljenje je označil za nezdravo in dodal, da »lahko povzroči resno intelektualno in duhovno osiromašenje duhovnikov.«

Ceni, da so se »vsaj nekateri« seminarji odzvali na »obsedenost z zasloni, s strupenimi, površnimi in nasilnimi lažnimi novicami, tako da so pozornost posvetili literaturi«. Po njegovih besedah literatura ponuja protistrup naši obsedenosti z zasloni, obenem pa neguje človeško sočutje. To je Frančišek navedel v pismu, objavljenem 17. julija, ki je bil v nedeljo objavljen v osmih jezikih.

V pismu je papež razkril tudi svoje literarne preference. Med drugim je v pismu citiral romanopisca CS Lewisa in Marcela Prousta ter pesnika T. S. Eliota in Paula Celana. »Rad imam tragike, vsi lahko njihova dela sprejmemo kot svoja, kot izraze lastne osebne drame. Ko jokamo za usodo njihovih likov, pravzaprav jokamo zase, zaradi lastne praznine, pomanjkljivosti in osamljenosti.«

Med letoma 1964 in 1965, ko je bil Frančišek star 28 let, je poučeval književnost na jezuitski šoli v Santa Feju v Argentini. Dejal je, da bi tedaj morali svojim učencem razlagati El Cida, a so si ti želeli brati in študirali Lorco. »Zato sem se odločil, da lahko El Cida berejo doma, med poukom pa smo razpravljali o avtorjih, ki so bili dijakom najbolj všeč.« Meni, da namreč ni »nič bolj kontraproduktivno kot prebrati nekaj iz občutka dolžnosti in se truditi le zato, ker so drugi rekli, da je treba to nujno prebrati«.

V pismu, kot povzema Guardian, omenja številne prednosti branja, vključno z večanjem besednega zaklada, spodbujanjem domišljije in ustvarjalnosti, izboljšanjem koncentracije, zmanjšanjem kognitivnega upada in tesnobe ter omogočanjem bralcu, da se pripravi in ​​sooči z različnimi situacijami. Frančišek je tudi zapisal, da dobra knjiga »lahko predstavlja oazo, ki nas varuje pred drugimi izbirami, ki so manj koristne«.