Palestinska didžejka, ki se upira molku

Sama' Abdulhadi je najslavnejša didžejka v Ramali, njeni koncerti in družbeni kanali spodbujajo izkušnje marginalizacije in upanja. »Palestinci imamo vedno upanje. Noben kolonializem ali krivica ne traja večno. Vedno se bomo borili za svojo svobodo.« O 34-letnici s črnimi lasmi in intenzivnim pogledom piše L'Espresso. Je aktivistka in najbolj znana palestinska didžejka na svetu, imenujejo jo kraljica palestinskega tehna. Zaradi globokega ritma njene glasbe, hipnotičnih in tekočih elektronskih zvokov je znana zlasti v Veliki Britaniji. »Kot Palestinec se najprej naučiš, da boš verjetno umrl. Moraš se predati, ker je tvojega življenja lahko konec v desetih minutah.«

Rodila se v Jordaniji v družini, ki jo je izraelska vojska prisilila, da je zapustila svoj dom, potem ko je njena babica Issam Abdulhadi, vodilna palestinska borka za pravice žensk, organizirala sedeči protest in gladovno stavko. Vrnila se je v Ramalo na Zahodnem bregu in pozneje živela v različnih mestih Bližnjega vzhoda. Zakaj se je kot najstnica začela ukvarjati s tehno glasbo? »Najprej sem poslušala rap in rock, ko sem slišala tehno in sintetizatorje, se je vse spremenilo. Tehno me je navdušil, vanj sem se potopila. Nikoli si nisem predstavljala, da bo moj poklic.« Navsezadnje si je težko predstavljati kariero didžeja v Palestini. Živela je v Kairu, Londonu, zdaj biva v Parizu. »Za didžeja pa je najbolj zanimiv Bejrut, kjer je najboljša scena na svetu in najbolj nadarjeni didžeji, kar sem jih kdaj slišala.«

Pravi preobrat se je zgodil leta 2018 z nastopom v Ramali, ki jo je z več kot desetimi milijoni ogledov izstrelil v vrh elektronske glasbe. S slavo pridejo težave: leta 2020 jo je med snemanjem na bazarju v bližini mošeje aretirala palestinska policija in jo nezakonito pridržala zaradi obtožb o »oskrunitvi svetega kraja«. Njeno življenje je še vedno razdeljeno na dva dela, še naprej zagovarja pravice Palestincev, posebej zdaj, ko je Izrael v Gazi ubil več kot 40.000 ljudi. S koncerti in družbenimi kanali zbira sredstva, spodbuja kampanje za ozaveščanje in projekte umetnikov o izkušnjah marginalizacije, razseljenosti in zatiranja. »Po 7. oktobru se je vse ustavilo. Število umetnikov, ki se pridružujejo projektu, je iz dneva v dan manjše, podpora palestinski zadevi je prešibka. Vendar nadaljujemo.«