Otrok

Rekonstruiran praslovanski pomen besede otrok je *tisti, ki ne govori, ki nima govora. Sama beseda danes v slovanskih jezikih pomeni različno, v bolgarščini fant, v stari ruščini deček, paž, v ukrajinščini in stari poljščini delavec, v lužiški srbščini hlapec in v češčini suženj. Tako še vedno nekoga, ki ne zna ali nima pravice govoriti. In prav zato se vedno najde kdo, ki govori v njegovem imenu. Kako bo to ločil od svojega? In kako razmejuje svojo omejenost od tega, kaj je dobro za otroka? Komaj od tega tedna lahko otroka zakonito posvojita dve mami ali dva očeta.

»Za otroke gre,« so protestniki, potreseni s sladkorjem v prahu, govorili pred nekaj leti. Ne, za napuh gre in za aroganco, da govorimo za tistega, ki nima svoje besede in ki mu v Sloveniji, v nasprotju z mnogimi drugimi evropskimi državami, ne namenimo varuha zgolj za njegove pravice. Hkrati pa zaradi majhnega števila rojstev in vedno večjega števila starcev skoraj malikujemo vsak prihod otroka na ta svet, ga v prvih letih življenja zasipamo s pozornostjo, zdravo prehrano, skoraj obsedeno spremljamo vsak njegov premik že v maternici, ga obilno informiramo o njegovih pravicah že na začetku osnovne šole in mu nudimo vse možnosti izobraževanja, da bo postal super človek.

V tej isti družbi otroka zlorabljamo na vse možne načine, ga posiljujemo, mu ubijamo mamo pred očmi in ga puščamo lačnega in prezeblega. Vsem otrokom tega sveta želim vse dobro, rojenim, posvojenim, kupljenim, zapuščenim.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Januška Gostenčnik.