Osem milijard, a idealni bi bili največ dve

Še leta 1950 je na svetu živelo okoli 2,5 milijarde ljudi, do danes, ko smo prečili mejo osmih milijard, pa se je naše število več kot potrojilo. A kot je pozvala izvršna direktorica Sklada ZN za prebivalstvo (UNFPA) dr. Natalia Kanem, naj sveta ob tem ne zajame panika. Države naj se raje osredotočijo na pomoč ženskam, otrokom in marginaliziranim skupinam, ki so najbolj ranljivi za demografske spremembe.

»Zavedam se, da tega trenutka morda ne bodo praznovali vsi. Nekateri so zaskrbljeni, češ da je naš svet močno prenaseljen, virov za preživetje pa ni dovolj. Jasno naj povem, da samo število človeških življenj ni vzrok za strah,« je njene besede povzel britanski Guardian. Opomnila je, da če bi se vlade osredotočile samo na številke, bi tvegale uvedbo nadzora prebivalstva, o katerem se je v zgodovini izkazalo, da je »neučinkovit in celo nevaren«, ter spomnila na različne ukrepe, od kampanj prisilne sterilizacije do omejitev načrtovanja družine in kontracepcije. »Ne moremo ponoviti hudih kršitev človekovih pravic, ki ženskam jemljejo možnost, da se odločijo, kdaj bodo zanosile, če sploh.«

Tudi naraščanje števila svetovnega prebivalstva deli to svetovno občestvo; nekateri ga vidijo kot zgodbo o uspehu brez primere. Leta 2018 je milijarder, ustanovitelj podjetij Amazon in Blue Origin Jeff Bezos govoril o svojih sanjah, ko bo v vesolju živelo bilijon ljudi, razvili bomo druge planete, Zemljo pa pustili lepo.

»Če bi imeli bilijon ljudi, bi imeli tisoč Einsteinov in tisoč Mozartov ter neomejene vire in neomejeno sončno energijo za vse. To je svet, v katerem želim, da bi živeli pravnuki mojih pravnukov,« je dejal.

Mnogi Kitajci, ki jih je dolgo pestila politika enega otroka, imajo zdaj kljub drugačnim smernicam še vedno le enega potomca, veliko jih niti ne načrtuje družine. FOTO: Aly Song/Reuters

Drugi že leta svarijo pred vsemi posledicami, ki jih ima naraščanje števila svetovne populacije za planet; med njimi britanski televizijec in velik okoljevarstvenik sir David Attenborough. Skoraj vsi aktualni okoljski problemi, od podnebnih sprememb do izgube biotske raznovrstnosti, težav z vodnimi viri in konfliktov zaradi zemlje, izvirajo iz povečevanja števila prebivalstva v zadnjih nekaj stoletjih.

Zgovoren je podatek Svetovnega sklada za naravo (WWF): samo med letoma 1970 in 2020, ko se je število ljudi več kot podvojilo, se je populacija divjih živali zmanjšala za dve tretjini. Skupina raziskovalcev z univerze Stanford v Kaliforniji pa je že pred 30 leti, ko nas je bilo komaj 5,5 milijarde, izračunala, da bilo idealno število med 1,5 in dvema milijardama ljudi.

Zaskrbljeni že pred našim štetjem

Zanimivo so naraščanje prebivalstva oziroma razumevanje tega skozi zgodovino popisali pri BBC. Že na glinenih ploščicah, ki so jih našli v današnjem Iraku, so v mitski pesnitvi z motivom vesoljnega potopa pred več kot 3500 leti zapisali, kako se je dežela razširila in ljudje pomnožili.« Ves hrup je menda razjezil bogove, zato se je eden od njih odločil nadnje poslati kuge, lakote in suše na 1200 let, ki jih je na srečo preprečil drug bog, to pa je prvega napeljalo na načrtovanje velike poplave.

Starogrški filozof Platon je po obdobju, ko se je prebivalstvo Aten podvojilo, zagovarjal strog nadzor države nad prebivalstvom, idealno mesto pa da ne bi smelo imeti več kot 5040 državljanov; presežke bi rešile kolonije. V Državi je problematiziral prebivalstvo, ki je požrešno in pretirano troši, sčasoma pa se zateče k zavajanju drugih dežel in spusti v vojno. Tudi Tertulijan iz Kartagine je pet stoletij pozneje, okoli leta 200, ko je svetovna populacija dosegla med 190 in 256 milijoni, verjel, da so ljudje postali breme za planet.

Na današnji dan se bo po napovedih svetovni števec prebivalstva premaknil čez mejo osmih milijard. FOTO: Remo Casilli/Reuters

Konec 18. stoletja, ko je bilo po poročanju BBC na planetu okoli 800 milijonov ljudi, je angleški klerik Thomas Malthus v Eseju o prebivalstvu ugotavljal, da se prebivalstvo, če ni nadzorovano, povečuje v geometrijskem razmerju. Veliko število ljudi vodi k še večjemu številu potomcev, a da se sposobnost proizvodnje hrane ne veča nujno na enak način.

Precej prahu sta v preteklem stoletju dvignila profesor na univerzi Stanford Paul Ehrlich in njegova žena Anne Ehrlich leta 1968 s knjigo The Population Bomb (Populacijska bomba). Zaradi množic, ki sta jih videla v slumih v Delhiju, čeprav je London tedaj imel več kot dvakrat več prebivalcev, sta širila zaskrbljenost in strah pred svetovno lakoto ter velikimi družbenimi pretresi in zagovarjala takojšnje ukrepanje za omejitev rasti prebivalstva.

Človeštvo je v zgodovini nemalokrat poseglo po ukrepih za zmanjševanje populacije, a so bili ti pogosto uvedeni za določene skupine ljudi, določene družbene sloje, pripadnike veroizpovedi ali etnične skupine. Tudi interes Zahoda za omejitev rasti prebivalstva v manj razvitih delih sveta je sprožil kritike na račun rasističnih podtonov, čeprav sta Evropa in Severna Amerika na splošno bolj gosto poseljeni, potrošnja na prebivalca pa mnogo večja kot v državah v razvoju.

Indija bo prehitela Kitajsko

Prav v (zgodnjih) 60. letih se je zgodil največji porast svetovnega prebivalstva, vendar se je hitrost rasti upočasnila, ko se je stopnja rodnosti znižala zaradi večje razpoložljivosti kontracepcije in gospodarskega razvoja, ključno vlogo so imele tudi višja stopnja izobrazbe, zlasti med dekleti, in več zaposlitvenih možnosti za ženske. Ob še vedno naraščajočem trendu svetovnega prebivalstva, ki naj bi v 80. letih tega stoletja z 10,4 milijarde dosegel vrhunec (vztrajal naj bi do leta 2100), je zanimivo prebrati, da je zaradi padajoče rodnosti stopnja njegove rasti zdaj padla pod odstotek.

Do leta 2050 bo za več kot polovico rasti prebivalstva zaslužnih le osem držav: Demokratična republika Kongo, Egipt, Etiopija, Indija, Nigerija, Pakistan, Filipini in Tanzanija. Največje relativno zmanjšanje števila prebivalstva, za najmanj 20 odstotkov, je pričakovati v Latviji, Bolgariji, Srbiji, Litvi in ​​Ukrajini. Sicer pa je delni vzrok za rast prebivalstva iskati tudi v tem, da živimo dlje. Že od leta 1990 do 2019 se je pričakovana življenjska doba v povprečju podaljšala za skoraj devet let, na 72,8 leta, do leta 2050 pa naj bi dosegla 77,2 leta.

Nigerija se po številu prebivalstva že približuje Pakistanu. FOTO:  Pius Utomi Ekpei/AFP

A v ospredju demografskih pregledov sta predvsem Kitajska in Indija. Prva zaradi upadanja števila prebivalcev, druga zaradi naraščanja. Prihodnje leto naj bi Indija kot najbolj naseljena država na svetu prehitela Kitajsko, največje število prebivalcev pa z 1,7 milijarde dosegla leta 2064. Število prebivalcev Kitajske, ki jo je desetletja skrbela morebitna skokovita rast prebivalstva in je med letoma 1980 in 2015 uvedla strogo politiko enega otroka, se bo po napovedih OZN od prihodnjega leta začelo zmanjševati.

Stopnja rodnosti v tej državi je ena najnižjih na svetu, lani je znašala 1,16, kar je precej pod stopnjo OECD (2,1), ki naj bi zagotavljala stabilnost prebivalstva. Število rojstev na Kitajskem naj bi se letos znižalo na rekordno nizko raven – pod deset milijonov, še lani je znašalo 10,6 milijona, a je bilo že 11,5 odstotka manjše kot predlani.

Četudi delež kitajskega prebivalstva, starejšega od 65 let, zdaj znaša približno 13 odstotkov, se bo v prihodnjih letih in desetletjih naglo povečeval. V Pekingu so lani začeli dovoljevati do tri otroke, oblasti pa so izjavile, da si prizadevajo doseči »primerno« stopnjo rodnosti. Kitajska poskuša pare k višji nataliteti spodbuditi z davčnimi olajšavami, denarnimi pomočmi, daljšimi porodniškimi dopusti, zdravstvenim zavarovanjem in stanovanjskimi subvencijami.

Toda po mnenju demografov, kot poroča Reuters, ti ukrepi niso dovolj. Navajajo visoke stroške izobraževanja, nizke plače in dolg delovnik, razočaranje nad protikovidnimi omejitvami in razmere v gospodarstvu. Kot ključni dejavnik nekateri navajajo zaposlitvene možnosti za mlade. Toda veliko poročenih Kitajcev ima samo enega otroka, precej mlajših se ne namerava niti poročiti. Kot še poroča Reuters, mnoge od odločitve za otroka odvračajo visoki stroški varstva, številni tudi ne morejo računati na pomoč (starih) staršev, ki morda živijo daleč stran. Poleg tega se mnogi za poroko odločijo prestari, da bi sploh lahko postali starši.