Orhideje in kepica sladoleda s prekmursko vaniljo

Lansko leto je bilo za dobrovniško podjetje Ocean Orchids zelo slabo. Ker njihove orhideje niso nujni prehranski pridelek, je z nekajmesečnimi zaprtji neživilskih trgovin močno upadla njihova prodaja in samo z iskanjem novih prodajnih poti so se ob koncu leta izvlekli z zgolj petinskim upadom skupne prodaje. Bistveno slabše je bil obiskan tudi njihov tropski vrt, ki jim sicer z vstopnino in neposredno prodajo orhidej prinaša od 12 do 15 odstotkov letnih prihodkov in ga je v zadnjem letu obiskalo že 80.000 ljudi. Še najslabše pa se je za zdaj odrezala novost, Tropski bar, ki so ga odprli sredi preteklega leta.

In ker je doslej tega lahko obiskalo le malo ljudi, tudi malo ljudi ve, da v njem ponujajo prvi vaniljev sladoled, pripravljen s prekmursko vaniljo, pridelano v njihovem tropskem vrtu. Sladoleda, ki so ga izdelali v sodelovanju s Podeželsko čokoladnico Passero iz bližnjih Tešanovcev, je za zdaj sicer bolj malo, saj je tudi pridelane vanilje le za vzorec. A solastnik podjetja Ocean Orchids in tehnolog Tomaž Jevšnik ima z njo večje načrte.



Eno rastlino vanilje so imeli kot posebneža iz rodu orhidej v turističnemu obisku namenjenem tropskem vrtu zasajeno od vsega začetka, torej od leta 2007, in Jevšnik pravi, da jo je že od takrat z zanimanjem opazoval. »Čeprav je vanilja orhideja, je res pravi posebnež. Med orhidejami je edina vzpenjavka, je tudi edina, ki lahko ima plodove – stroke oziroma kapsule, a do njih ni preprosto priti, saj cvetove v naravi lahko oprašijo le določene čebele v Mehiki, njihovi pradomovini, uspešnost naravnega opraševanja cvetov pa je le okrog petodstotna. Prav tako jih je težko razmnoževati, kajti semena v naravi vzklijejo le v mikorizi s pomočjo nekaterih vrst gliv, ki jih na primer v Evropi ni. Poleg tega je treba plod, potem ko dozori in ga oberemo, še fermentirati z dolgotrajnim postopkom, da na koncu dobimo po vsem svetu razširjeno in drago začimbo.«
 

​Za zdaj jo gojijo le na prostem v tropih

Zaradi vseh omejitev in posebnosti vaniljo za zdaj komercialno gojijo le na prostem v tropskem pasu, večina pridelka prihaja iz Indonezije in z Madagaskarja. Tam so že v 19. stoletju Francozi izpopolnili postopke ročnega opraševanja cvetov, da so tako povečali pridelek. »A tudi pri tem je treba upoštevati še eno posebnost vanilje: cvet je treba oprašiti tisti dan, ko se odpre, in to med osmo zjutraj in eno popoldne, sicer propade. Zato imajo pridelovalci vanilje v času cvetenja, ki traja dva do tri mesece, cele kampanje z množico delavcev, tudi otrok. Veliko otrok v tem času sploh ne hodi v šolo, ampak morajo dan za dnem ročno opraševati na tisoče cvetov,« pravi Jevšnik, za katerega je bilo vse našteto od vsega začetka izziv in je vedno resneje razmišljal o tem, da bi poskusili vaniljo gojiti in pridobivati začimbo tudi v umetno ustvarjenih razmerah zunaj tropskih krajev.



Med njenim proučevanjem je Jevšnik prvo vaniljo s potaknjenci razmnožil na sedanjih trideset rastlin, ki že cvetijo in dajejo prve plodove, lani pa so si za resnejše preizkuse gojenja in donosnosti priskrbeli še novih osemsto sadik z različnih območij. Tristo jih imajo posajenih v tropskem vrtu, petsto jih raste v rastlinjaku. »S tem, da bomo imeli del rastlin v tropskem vrtu in bodo tako dodatna privlačnost za obiskovalce, bomo lažje premostili potreben čas in pokrili stroške v obdobju čakanja na cvetenje – rastlina namreč prvič zacveti šele po treh letih rasti – in v poznejšem času iskanja tehnoloških rešitev za gojenje v rastlinjaku. Tudi to bo poseben izziv, saj vanilja kot vzpenjavka v enem letu zraste dva do tri metre v višino in ima ob vsakem listu korenino, ki ji bo treba dovajati hranila in vodo. Pa tudi nekakšno komoro za fermentacijo obranih plodov bomo morali še skonstruirati, saj takšnih komor ne izdeluje nihče. V tropih plodove fermentirajo na soncu, drugod pa se za zdaj še nihče ni lotil komercialnega gojenja vanilje.«


 

​Nizozemci so poskuse gojenja opustili

Poskuse z gojenjem vanilje v rastlinjakih so sicer delali tudi raziskovalci na nizozemski univerzi v Wageningenu, a so po treh letih projekt kot neobetaven opustili. »Ugotovili so, da gojenje vanilje v rastlinjakih finančno ni zanimivo, pri tem pa niso upoštevali dejstva, da rastlina potrebuje tri leta, da sploh začne cveteti in dajati plodove. Mi smo to že vedeli in to dolgotrajnost upoštevamo pri naših poskusih. Bil sem na obisku pri teh raziskovalcih na Nizozemskem in prav to, da so oni tako hitro obupali, me je dodatno podžgalo in spodbudilo k nadaljnjim poskusom,« pravi Jevšnik. V podjetju Ocean Orchids bodo torej vztrajali še naprej, čeprav so njihovi vzorniki Nizozemci že obupali. »Prostora v rastlinjakih imamo dovolj, tu bi lahko bilo poleg orhidej tudi precej vanilje, če se bo izkazalo, da je dovolj donosna. Obrnili se bomo pač tja, kjer bo dobiček večji. A pri nas ne bo izkoriščanja malih kmetov ali otroškega dela,« napoveduje.