Odprte hiše Slovenije: odločitev za prenovo ni več le izbira

Dediščina za prihodnost je tema letošnjega festivala Odprte hiše Slovenije, ki poteka še danes in jutri po najrazličnejših stavbah in ureditvah po vsej Sloveniji. Kot poudarja arhitektka iz ekipe OHS Eva Eržen, je stavbna dediščina več kot le fizični ostanek preteklosti – je neločljivo povezana z identiteto skupnosti, z njenim spominom, vrednotami in kulturno raznolikostjo.

»Prav v tem se skriva moč prenove kot kulturnega dejanja – kot dialoga med starim in novim, med tem, kar smo bili, in tem, kar želimo postati. Vsaka prenovljena stavba je priložnost ne le za energetsko učinkovitost ali sodobno bivanje, temveč tudi za izražanje vrednot, ki nas kot družbo opredeljujejo. Dediščina ni nekaj zaključenega ali togega. Je živ proces, ki se razvija z nami,« pravi. Glede na to, da je prostor omejena dobrina, vsak od nas nosi odgovornost, kako posega vanj, prenova stavb ni zgolj naloga arhitektov ali konservatorjev, še opominja.

Ena ključnih prednosti prenov je bistveno manjši ogljični odtis; pomeni manj novih materialov, manj gradbenih odpadkov, manj energije, porabljene za proizvodnjo in transport. S prostorskega vidika pa prenove omogočajo oživljanje neizkoriščenih stavb od stanovanj do industrijskih in javnih zgradb – brez dodatne pozidave zelenih površin, ohranjanje obstoječega stavbnega fonda pa prispeva k ohranjanju lokalne identitete, zgodovine in značaja krajev. »Odločitev za prenovo zato ni več le izbira, temveč strateški odgovor na izzive sodobnih mest: od trajnostne gradnje in podnebne krize do potrebe po ohranjanju prostora za prihodnje generacije,« še poudari sogovornica.

1Prenova Auerspergove železarne na Dvoru pri Žužemberku, 2024

Andrej Goljar, Interier idea:list studio in LEPPA studio

Decembra lani se je s pomočjo evropskih sredstev končala šestletna obnova osrednjih stavb Auerspergove železarne na Dvoru pri Žužemberku, ki je eden najpomembnejših spomenikov slovenske tehnične kulturne dediščine. Auerspergi, ena najbogatejših in najvplivnejših plemiških družin v avstrijskem cesarstvu, ki so bili tudi lastniki gradu Turjak in Knežjega dvorca na mestu današnjega Nuka, so železarno ustanovili leta 1763. 

Pri manjšem od dveh osrednjih objektov Auerspergove železarne so ohranili le najstarejši del ter ga dozidali kot servisni objekt, v katerega so umeščeni turistično-informacijsko središče s predavalnico, gostinski obrat in sanitarije. FOTO: Matija Goljar

Poleg različnih naprav za industrijo in gradbeništvo so v njej izdelovali tudi svečnike, okrasne krožnike, grbe, peči, nagrobne križe, vodnjake in mostove pa tudi prve vagone za vlakec v Postojnski jami in konstrukcijo Hradeckega mostu v Ljubljani. Železolivarna je leta 1891 med drugim zaradi predrage proizvodnje prenehala obratovati.

Zdaj obiskovalce vabita obnovljeni osrednji stavbi stare železarne. Kot pojasnjuje avtor arhitekturne prenove Andrej Goljar (Arhitektonika), je bila večja stavba, lončarija oziroma modelirnica kalupov, v zelo slabem stanju, a oblikovno že določena, zato so se poskušali vrniti k čim bolj izvorni obliki. Vse, kar je novega, pa je opazno kontrastno, da se jasno vidi, da so poteze iz današnjega časa. V njej je po prenovi na razstavi predstavljena naravna in kulturna dediščina doline reke Krke, ki sodi v Naturo 2000. 

Jekleni profili so kot nekakšen odsev industrije, ki je nekoč domovala v Auerspergovi železarni na Dvoru pri Žužemberku. FOTO: Matija Goljar

Drugi, manjši objekt, tako imenovani trajberk, pa je bil ostanek nekih delovnih prostorov, ki so bili po 2. svetovni vojni dozidani in spremenjeni, zato tudi brez večje vrednosti. Ohranili so le najstarejši del in ga dozidali kot servisni objekt za ta kulturni kompleks, v katerega so umeščeni turistično-informacijsko središče s predavalnico, gostinski obrat in sanitarije. 

»Pod streho, ki je odsev nekdanjih, smo uredili zunanji prostor za posedanje, ti jekleni profili pa so kot nekakšen odsev industrije, ki je tu nekoč domovala. Stavba je prav zaradi teh elementov nenavadne forme zdaj nekakšna orientacijska točka tega območja, mišljena je tudi kot vstopna točka v Belo krajino in povezana s turizmom,« povzema Goljar. Cilj je bil ustvariti arhitekturo, ki ni trendovska in bo imela trajno vrednost, ki z naravo oziroma parkom ustvarja kontrasten dialog.

2Fotohiša Pelikan, Celje, 1899, obnova 1997 in 2024

Zgradbazamisli, Tonček Kregar, Helena Vogelsang, Urška Todosovska Šmajdek, Egon Horvat, Robert Zapušek

Veliko stanovanjsko hišo z ateljejskim prizidkom je leta 1899 dal zgraditi ugledni celjski fotograf Johann Martin Lenz, po prvi svetovni vojni pa jo je kupil fotografski mojster Josip Pelikan, ki je z družino v njej živel in delal skoraj šest desetletij. Danes je edini tovrstni primer ohranjene kulturne in tehniške dediščine v Sloveniji ter eden redkih v Evropi in je del Muzeja novejše zgodovine Celje. Z zadnjo prenovo sta atelje in hiša zaživela kot povezana celota, tudi s prenovljeno muzejsko predstavitvijo pa deluje, kot da je mojster ravno odšel na malico.

MNZC je za Fotohišo Pelikan prejel posebno nagrado živa 2024 za trajnostno delovanje in trajno ohranjanje dediščine. FOTO: Ana Skobe

»Najbolj nas je navduševalo, da sta tako atelje kot hiša fotografskega mojstra Josipa Pelikana tako dobro ohranjena. Pelikan je bil zelo znan med Celjani, radi so se hodili fotografirat k njemu, bil je dokumentarist svojega časa in je fotografije redno objavljal v svoji razstavni vitrini. Kdor se je našel na njih in je imel denar, jih je lahko kupil. 

Še danes se ljudje prihajajo fotografirat v njegov stekleni atelje, ki je lep spomin na nekdanje čase, zato smo tudi z vsemi našimi intervencijami želeli, da bi ta hiša živela ne samo za obiskovalce od drugod, ampak tudi z domačini,« pripoveduje arhitektka Mojca Črešnik iz biroja Zgradbazamisli.

Obnovili so celotno klet, ki prej ni bila v funkciji, zdaj pa tam deluje fotografska galerija Božena, poimenovana po Pelikanovi mlajši hčeri, ki je nadaljevala očetovo obrt in je zaslužna, da se je zapuščina ohranila tako avtentično. V sanitarni jašek so vgradili dvigalo, da je stavba odslej dostopna tudi za ovirane, v celoti pa je bilo obnovljeno podstrešje, kjer je večnamenski prostor. Pritličje in nadstropje meščanske hiše so le očistili in ju vrnili v čim bolj avtentično stanje, vse, kar je dodanega novega, pa je jasno vidno ter je črne (črni reflektorji v studiu) in živo modre barve. 

Modro barvo, v kakršni so določeni elementi galerije Božena, so črpali iz različnih logotipov ateljeja Josipa Pelikana, ki se ponavlja tudi v grafiki, zloženkah in oglasnih tablah. FOTO: Ana Skobe

»Denimo za klopi in mini kuhinjo za pogostitve oziroma večnamenski predalnik pult v galeriji smo določili živo moder furnir. To modro barvo smo črpali iz različnih logotipov ateljeja Josipa Pelikana, ki se ponavlja tudi v grafiki, zloženkah in na oglasnih tablah,« pojasni sogovornica.

MNZC je za Fotohišo Pelikan prejel posebno nagrado živa 2024 za trajnostno delovanje in trajno ohranjanje dediščine pa tudi celjsko zvezdo za leto 2024, najvišje priznanje celjske občine za delovanje na področju kulture.

3Stanovanje MP31, Maribor, 1897, prenova 2024

RED Breda Strdin

Obnovljeno staromeščansko stanovanje je eno od dveh večjih v hiši s konca 19. stoletja FOTO: arhiv Brede Strdin

Obnovljeno staromeščansko stanovanje je eno od dveh večjih v hiši s konca 19. stoletja, v njej pa sta še dve manjši. Kot pojasnjuje oblikovalka Breda Strdin, ki se je lotila prenove stanovanja, so ga sprva nameravali le nekoliko obnoviti, a se je izkazalo, da bo brez temeljite obnove vse skupaj le napol opravljeno delo. Na žalost, pravi sogovornica, ni bilo ničesar, kar bi lahko ohranili. Stanovanje je bilo dotrajano in je že izgubilo dušo.

»Na novo smo izvedli pode in napeljali talno gretje, vgradili smo nova lesena okna, da bi ohranili veličino staromeščanskega stanovanja, pa smo opremo zasnovali čim bolj lahkotno,« povzema. Stanovanje ohranja meščanski pridih s parketom v obliki ribje kosti, ki ga dopolnjujejo sodobne linije pohištva, naravni materiali in premišljena barvna paleta.

V mansardi so spalnica, glavna kopalnica, kotiček za telovadbo in soba, ki je lahko urejena bodisi kot pisarna bodisi kot otroška soba.  FOTO: arhiv Brede Strdin

Ponaša se z dokaj razkošno kvadraturo, in sicer 160 kvadratnimi metri, pri čemer je polovica urejena pod streho, v mansardi. V etaži so osrednji bivalni prostori dnevna soba, kuhinja, jedilnica in sanitarije, v mansardi pa spalnica, glavna kopalnica, kotiček za telovadbo in soba, ki je lahko urejena bodisi kot pisarna bodisi kot otroška soba. 

»Stare stavbe nosijo zanimive zgodbe, s čimer navdihujejo, da jih ohranimo pri življenju. Pri prenovah, zlasti staromeščanskih stanovanj, je treba biti strpen, bolje je porabiti malo več časa, da začutiš zgodbo prostora, tega prijetnega duha, ki ga ustvarjajo že visoki stropi. Res je, da prenove niso poceni, a je tudi te stroške na dolgi rok mogoče sprejeti, če delaš za dušo in si želiš prijetnega bivanja,« je prepričana Breda Strdin. 

Ob Odprtih hišah Slovenije, med katerimi bo popeljala po stanovanju, bo obiskovalcem, ki bodo želeli, omogočila vpogled v prav takšno stanovanje, ki še ni obnovljeno. »Tako bo najbolj vidna razlika, kaj je mogoče ustvariti s prenovo,« še doda.

4Mladika, Ljubljana, 1907 in 1911, Maks Fabiani, Ciril Metod Koch, prenova 2000

Atelier arhitekti

Spomeniška služba je pri prenovi Fabianijevega liceja dopustila, da so prej pločevinasti strešni stebriči odslej stekleni, kar je omogočilo osvetlitev na novo izkoriščenih podstrešnih prostorov, kjer so prav tako urejene pisarne. FOTO: Miran Kambič

Letos mineva 160 let od rojstva arhitekta Maksa Fabianija, ena njegovih najprepoznavnejših stavb je ljubljanski licej za ženske, kjer zadnjega četrt stoletja domuje ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Zgrajen je bil leta 1907 s finančno pomočjo industrialca in mecena Josipa Gorupa. Leta 1910 so dozidali še telovadnico, sosednja stavba, s katero tvori celoto, pa je bila zgrajena leta 1911 po načrtih arhitekta Cirila Metoda Kocha, ravnatelja ljubljanskega mestnega oddelka za urbanizem. 

Stavba Mladike arhitekta Cirila Metoda Kocha je ob postavitvi veljala za najsodobnejši internat, saj je imela v kleti urejen celo majhen bazen. FOTO: Miran Kambič

Kochova Mladika je ob postavitvi veljala za najsodobnejši internat, saj je imela v kleti urejen celo majhen bazen. Ob okupaciji je italijanska vojska kompleks grobo preuredila za vojaške potrebe, po kapitulaciji ga je uporabljala nemška vojska. Po osvoboditvi Ljubljane so se vanjo naselile enote jugoslovanske armade (JLA) in uredile Vojaško bolnico Mladika.

Kot pripoveduje arhitekt Jurij Kobe, ki je s sodelavci prenovil kompleks Mladike, je JLA objekte zapustila v slabem stanju. Pri prenovi je bilo po tehnični plati najbolj zahtevno, kako konstrukcijo čim manj vidno prilagoditi sodobnim nosilnim in protipotresnim zahtevam. Treba pa je bilo spremeniti tudi funkcionalnost stavbe; tedaj razmeroma velike učilnice v šolskem poslopju oziroma skupne spalnice v internatu je bilo treba predeliti v manjše prostore, pisarne. 

Fabianiju so se poklonili z uvedbo »zaves« v največji sejni sobi oziroma nekdanji telovadnici, kjer so namesto blaga uporabili velika viseča stekla, potiskana s »čipkami« mnogih arhitektovih urbanističnih načrtov. FOTO: Miran Kambič

»Pri tem nismo želeli izbrisati osnovnih tlorisov, kar smo rešili s segmentiranimi predelnimi stenami. Je pa bila že originalna zasnova obeh objektov tako dostojanstvena, da ju je bilo mogoče z minimalnimi dopolnili prilagoditi novim funkcijam,« povzema sogovornik. Pri obeh spomeniško varovanih stavbah so si prizadevali ohraniti zasnovo notranjosti, kolikor mogoče berljivo v njuni osnovni sporočilnosti. Fabianiju so se poklonili z uvedbo »zaves« v največji sejni sobi oziroma nekdanji telovadnici, kjer so namesto blaga uporabili velika viseča stekla, potiskana s »čipkami« mnogih arhitektovih urbanističnih načrtov.

Kobe poudari tvorno sodelovanje z ZVKDS oziroma pristojnim konservatorjem dr. Urošem Zupanom. »V obnovo smo lahko vnesli nekatere precej radikalne rešitve, denimo namesto pločevinaste strešne obrobe pas zasteklitve, namesto pločevinastih strešnih stebričev prav tako steklene, kar je omogočilo osvetlitev na novo izkoriščenih podstrešnih prostorov, kjer so tudi urejene pisarne. Med drugim smo požarno stopnišče lahko umestili na dvoriščno stran ...« našteva. Stavbi pod zelenim notranjim dvoriščem po prenovi povezuje tudi dvoetažna podzemna garaža.