Odločitev za prijaznost

Nespoštljivi, vulgarni, žaljivi komentarji so del spletnega vsakdana. Mnogi posamezniki, skriti za izmišljenimi imeni, komentirajo vse. V bistvu ne gre za komentiranje, ampak pljuvanje. Po ljudeh z imeni in priimki. Sprašujem se, ali bi se anonimneži tako obnašali tudi, če bi to osebo imeli pred sabo? Ne vem, ali je bolje, da na to odgovorimo z da ali z ne …

Ko so otroci še hodili v šolo, smo imeli roditeljski sestanek o žaljivih pogovorih na družbenih omrežjih, o tem je pisala tudi Tršica Nina v Časorisu, spletnem časopisu za otroke. Čudno bi bilo, če bi bili otroci, ki nas menda posnemajo, v tem drugačni. Če odrasli drug drugemu pošiljajo psovke, verjetno ni tako čudno, če otrok napiše sošolcu, da je podoben »drekovi riti«.

Lahko se odločimo za blaženo nevednost in preprosto ničesar več ne spremljamo. Kar ne veš, ne boli, pravijo. Morda res. Ker potem tudi ni tožb in ledenega tuša, ko se na neki točki pokaže, da menda nekateri lahko pišejo, kar hočejo.

Vsi poznamo kakšnega človeka, ki je vsak dan nasmejan. Nekateri se preprosto odločijo, da bodo kljub težavam dobre volje. Čeprav lahko delujejo neiskreno, se njihova odločitev, da bodo dobre volje in prijazni do vseh, vsaj v tem času zdi zelo pametna. Ne vem pa, ali odločitev nujno vključuje tudi odločitev, da ne bodo spremljali medijev in predvsem družbenih omrežij.

Vprašanje je sicer, ali si v tem času lahko privoščimo digitalno nedosegljivost. Verjetno bi bila najbolj elegantna, a hkrati najtežja rešitev, če bi se kot družba odločili za prijaznost. Da se spomnimo, to smo včasih že znali, da vse, kar se nam porodi v glavi, ni za v javnost. Da je treba upoštevati pravila obnašanja. Četudi za splet niso napisana. Včasih smo temu rekli bonton. Prepričana sem, da bo takoj več ljudi že zjutraj nasmejanih. Iskreno.