Od volana med koše, cajne in košare

Ivan Oberstar iz Konca vasi na Kočevskem bi lahko pripovedoval o življenju šoferja oziroma o življenju v sedmih tovornjakih, v katerih je preživel večino delovne dobe. Lahko bi pripovedoval o dogodivščinah z enim kamionom, Renaultovim R 340 TL, s katerim je brez generalke prevozil več kot milijon kilometrov in dobil priznanje tega francoskega podjetja. A upokojenec, rojen leta 1950, se je našel v pletarstvu. Tistem z vrbovimi šibami.



Pravzaprav se je na začetku njegove pletarske kariere zdelo, da je njegov material leska oziroma vitre, ki se jih natančno – vse enako široke in debele – naredi iz dolgih, ravnih in čim manj grčavih leskovih palic. Tako je kazalo v Rokodelskem centru Ribnica, kjer je bil v drugi generaciji triletne pletarske šole. Skupina zelo različnih posameznikov, ki so v pletarsko šolo prihajali z velikega območja od Ljubljane do Kolpe, se je učila različnih pletarskih tehnik, od izdelovanja peharjev iz slame do pletenja ličja in šivanja predpražnikov ali izdelave peharjev na način, kot je narejen prekmurski doužnjek.

V vsej tej raznolikosti pletarstva so poudarek ribniški pletarski rokodelski šoli dajali domači mojstri pletarji: že pokojni Jože Belaj, Franc Žuk, Vilijem Bitorajc, Danica Benčina ter Kristina Adamič z ličjem. Prvi štirje so mojstri izdelovanja uporabnih predmetov predvsem iz dveh tukajšnjih najbolj razširjenih materialov, leske in vrbe.



Prve je veliko, ker se gozd v teh že tako gozdnatih krajih počasi, a vztrajno širi tudi zato, ker je vedno manj obdelanih kmetijskih površin. Leske, ki je predhodnica gozdu, v teh krajih nikoli ni manjkalo. Četudi so jo pridni Ribničani redno uporabljali skozi več kot petstoletno zgodovino suhe robe in lončarstva, je bilo leske vedno dovolj tudi za koše, cajne, košare, za dna ret in rešet ...
 

Enakomerno in natančno

»Ko sem nesel svoje pletarske izdelke na obrtno zbornico za pridobitev certifikata domače in umetnostne obrti, so me poklicali, ker so bile vitre narejene tako enakomerno in natančno, kot da bi bile narejene strojno,« se spominja Ivan Oberstar. »Toda z leskovo vitro se da ustvarjati samo do neke stopnje,« pravi. Zato je kot eden redkih udeležencev ribniške pletarske šole začel delati z vrbovim šibjem, ki pletarju omogoča veliko več domišljije in raznolikega ustvarjanja, a obenem zahteva veliko več znanja.



»Za pletarstvo je najboljša šiba, ki zraste iz zemlje. Žal smo na našem koncu večino takih območij zapustili, zato sem po material odšel v Kotoribo,« razloži sogovornik. V 250 kilometrov oddaljenem kraju na Hrvaškem, tik ob meji z Madžarsko, imajo plantažo, kjer sadijo vrbovo šibje, ga žanjejo, v orjaških kotlih tudi kuhajo, tako da postane lepe rjave barve. Prodajajo snope različnih vrst vrbovih šib, imajo pa tudi mojstrsko narejene izdelke iz vrbe, ki jih pletejo upokojenci in jih večinoma prodajo v Anglijo.



Začel je plesti z znanjem, ki ga je pridobil v Rokodelskem centru Ribnica, kjer uči edina mojstrica pletarka iz vrbovih viter na kočevsko-ribniškem območju, Danica Benčina. Učila ga je plesti košarice, pa tradicionalno kvadratasto košaro holandarico, ki ima pod robom črno, rdečo in belo poslikavo, opletali so steklenico. »Saj smo se veliko naučili, ampak nas je bilo v skupini preveč, da bi lahko vsi razumeli in se naučili, kako se pletejo zahtevnejši deli košar, kot je na primer zaključek,« pravi Ivan Oberstar. Že ena napačno pletena vrbova vitra namreč uniči videz sicer natančno in lepo narejenega izdelka.



Potem je na spletu poiskal posnetke mojstrov pletarjev. »Navdušen sem nad Čehom in Rusinjo, ki imata jasno predstavljeno, kako se kaj naredi: delata zapletene robove košar, ki so kot kita ali poudarjeno dno,« razlaga. Posnetki na spletu so odlični tudi zato, ker so vedno na voljo, pravi: »Če je treba, pogledaš še enkrat in ponovno poskusiš.«

Zdaj iz vrbe plete košare, košarice za kruh, peharje, pladnje … Če bi bili izdelki še malo večji – nekoč je štela tudi velikost – bi bili lahko odlični jerbasi, košare, ki so nekoč govorile o pomembnosti posameznih kmetij in ki so v naši pletarski tradiciji eden od mojstrskih vrhuncev. V Sloveniji imamo redke mojstre, ki jih znajo (še) narediti.
 

Iz lastnega veselja

Ivan Oberstar je odločen, da se bo naučil še drugih vzorcev pletenja. Verjetno bo v praksi uporabil tudi kakšno tehnično rešitev, s katero si pri delu pomagajo drugi mojstri. Zagotovo pa bo še kdaj šel v Kotoribo po material, ker vrbe, ki jih je nasadil na rob domače parcele, ne bodo zadoščale za njegove pletarske potrebe.

In ve, da to, kar počne, dela zaradi lastnega veselja. Država je do rokodelcev več kot mačehovska, saj ima ta dejavnost 25-odstotni davek. Tako mu za cajno, na primer, za katero porabi 20 ur dela, potem ko plača davek oziroma »da cesarju, kar je cesarjevega«, ostane 10 evrov. Še tako lepih izdelkov, ki so tudi uporabni, v današnjem času ljudje ne kupujejo, če so predragi. Tako da, kot večina rokodelcev, prizna, da »dela za dušo«.