Oče sproščenega moškega šika

»Nino Cerruti je bil nedvomno ustvarjalni genij, strasten človek z izjemnim čutom, pa tudi velik podjetnik. Vpeljal je pojem casual šika v modo in moško garderobo in je tudi sam utelešal redko eleganco. Danes se poslavljamo od moža, ki je pripadal tako Milanu kot Parizu,« je ob dokončnem slovesu 91-letnega italijanskega oblikovalca in podjetnika pred dnevi zapisal Ralph Toledano, predsednik francoskega združenja za modo in visoko modo (Fédération de la Haute Couture et de la Mode).

Res je, da je bil Nino Cerruti vselej na uradnem pariškem modnem koledarju in je svoj prvi butik odprl na trgu Place de la Madeleine v Parizu leta 1967, kjer je tedaj vzpostavil tudi sedež svojega modnega podjetja, a je bil in ostal predvsem Italijan, doma iz Bielle v Piemontu.

Vselej je bil povezan z rodnim krajem, poskrbel je, da je bil ta poznan v najboljši luči tudi po svetu, bil je duhovni vodja, da se je Biella leta 2019 vpisala v Unescovo mrežo kreativnih mest, je ob njegovi smrti spomnil župan Claudio Corradino. Oglasil se je tudi namestnik italijanskega ministra za gospodarski razvoj Gilberto Pichetto Fratin s poslovilnimi besedami, da odhaja velikan italijanskega podjetništva, ki je naredil italijansko modo veliko in izvažal Made in Italy v svet.

A vse to je bila njegova usoda, študiral je filozofijo in si želel postati novinar, ko ga je pri 20 letih, leta 1951, doletela smrt očeta Silvia in s tem družinska tekstilna tovarna. Cerrutijevi so bili v poslu z volno, značilnem za ta del Italije, že od 18. stoletja, predilnico je leta 1881 ustanovil njegov ded Antonio.

Ob obratu milenija je Nino Cerruti prodal kontrolni delež italijanskemu industrijskemu podjetju Fin.part, a njegovo ime je ostalo. Na fotografiji je jesensko-zimska kolekcija Cerruti 2009/2010 v Parizu. FOTO: Reuters

Podal se je še v oblačilni posel

Mladi naslednik je hitro spoznal, da posel le s tekstilom ni tako perspektiven, kot bi bil, če bi prodajali še oblačila. Veliko je vlagal v raziskave in razvoj materialov in se posvečal oblikovanju, svojo prvo oblačilno linijo Hitman pa je predstavil leta 1957 v Milanu in z njo dosegel odmevnost tudi zunaj meja domovine. Bil je menda prvi, ki je v poznih 50. letih uporabil vzorčasto podlogo v suknjičih, kar je pozneje postalo tako značilno za modno hišo Etro.

Leta 1962 je z italijanskim oblikovalcem Osvaldom Testo ustanovil svojo prvo dizajnersko linijo Flying Cross, pet let pozneje pa odprl prvi butik Cerruti 1881 v Parizu. Sredi 60. let so se v njegovi predilnici volne Fratelli Cerruti začela sodelovanja s perspektivnimi novimi imeni v italijanski modi, tudi Giorgiem Armanijem, ki je tedaj delal kot nabavni referent in oblikovalec izložb pri veleblagovnici La Rinascente. V 60. letih sta čutila, da so razmere takšne, da je treba izumiti kaj na novo.

»Začela sva proces dekonstrukcije oziroma preoblikovanja kosov moške garderobe. Najpomembnejše izhodišče se nama je vedno zdelo poznavanje materialov. Zato ne razumem oblikovalcev, ki si ne izberejo sami materialov, ampak to prepuščajo drugim. Bilo je zabavno delati z Giorgiem. Je prijeten človek z izrednim smislom za humor in željo po iskanju neobičajnega,« je Cerruti povedal o Armaniju ob njegovem 80. osebnem jubileju v intervjuju za Rai pred nekaj leti.

Sredi 60. let so se v njegovi predilnici volne Fratelli Cerruti začela sodelovanja s perspektivnimi novimi imeni v italijanski modi, tudi Giorgiem Armanijem. Foto Promocijsko gradivo

Armani je pri njem ostal do začetka 70. let, potem je ustanovil svojo znamko. Ko je Cerrutija ob razstavi oblačil iz njegove omare Signor Nino leta 2015 v Firencah legendarna modna novinarka Suzy Menkes vprašala, ali mu je Armani ukradel njegov slog, je Cerruti odgovoril: »Moderniziranje moških oblačil je bilo nekaj, kar je počel z mano, a še posebno so mu bile všeč lahkotne in padajoče tkanine, ki jih jaz ne maram preveč. Rad sem imel športne stvari. Vrste tkanin, to je bila prva razlika med njim in mano. Ko sva delala skupaj, tudi na tehnološkem razvoju, mi je pomagal, a imel sem zadnjo besedo,« je povedal.

Armani je ob mentorjevi smrti na svojem instagramu zapisal, da čeprav sta z leti izgubila stik, je bil eden tistih, ki so resnično in pozitivno vplivali na njegovo življenje. »Izoblikoval je moj okus za mehko krojenje, prav tako me je naučil, kako pomembna je vsesplošna širina za oblikovalca in podjetnika. Signor Nino je imel oster pogled, bil je resnično radoveden in drzen. Pogrešali bomo njegov gentlemanski način biti avtoritativen in celo avtoritaren.«

Cerruti je bil mentor tudi Véronique Nichanian, poznejše umetniške direktorice moške linije pri Hermèsu in aktualne umetniške direktorice te francoske hiše, znane predvsem po svilenih rutah in usnjeni galanteriji in še zlasti legendarni ženski torbici Birkin. V Cerrutijevi predilnici je začela delati že pri 19 letih po končani šoli za visoko modo École de la Chambre Syndicale de la Haute Couture v začetku 70. let in se pod njegovim vodstvom lahko prepustila svoji strasti do tekstila.

»Živela sem v Parizu in moja mama je norela, saj sem ves čas kupovala blago. Temu se ne morem upreti. Nekateri ljudje imajo radi velike diamante, zame so to tkanine,« je lani povedala za Financial Times. Za Cerrutija je delala 12 let, pravzaprav je sovodila njegove moške kolekcije, potem pa je leta 1988 prejela klic tedanjega direktorja Hermèsa Jeana-Louisa Dumasa in začela delati zanje.

Oblekel je tudi Richarda Gera v Čednem dekletu. FOTO: promocijsko gradivo

Oblekel Ingemarja Stenmarka in Richarda Gera

Cerruti je v 70. letih sklenil tudi licenčne pogodbe na Japonskem in v ZDA za povečanje prepoznavnosti na mednarodni ravni, s čimer je dokazal, da ima tudi podjetniški čut za globalni trg, v teh letih se je rodila ženska linija, začel je proizvodnjo in distribucijo pletenin, srajc in linije casual pod znamko Cerruti 1881 Brothers in konec desetletja lansiral tudi prvi moški parfum Nino Cerruti.

V 80. letih je nastopil še z linijo športnih oblačil, ki je bila še posebno cenjena v tenisu in smučanju. Sponzorirali so tudi svetovna asa, kot sta bila ameriški teniški igralec Jimmy Connors in švedski smučar Ingemar Stenmark. Priljubljenost znamke se je dvignila tudi leta 1994, ko je bila razglašena za uradno Ferrarijeve ekipe v formuli 1, leto zatem so začeli proizvodnjo ženske linije Cerruti Arte. V teh letih je odprl tudi butike na Kitajskem, v Hongkongu, na Tajskem in v Indoneziji, med bralce pa je prišla revizija njegovega sodelovanja pri filmu, gledališču in televiziji; pod naslovom Cinema: Nino Cerruti and the Stars je izšla pri založbi Rizzoli.

Pokazalo se je, da je Nino Cerruti nanizal okoli 130 sodelovanj, začenši s filmsko garderobo francoskega zvezdnika Jeana-Paula Belmonda leta 1965. Oblekel je tudi Michaela Douglasa v Prvinskem nagonu, Richarda Gera v Čednem dekletu, z obleko razkril hrbet Kathleen Turner v Nilskem dragulju, izdelal sivo modro obleko Clinta Eastwooda v filmu Na ognjeni črti, v 90. letih oblikoval tudi obleke Roberta Redforda v Nespodobnem povabilu, Anthonyja Hopkinsa v trilerju Ko jagenjčki obmolknejo in z oskarjem nagrajenega Toma Hanksa v filmu Filadelfija.

Konec 90. let je odprl še trgovino na Madison Avenue v New Yorku, leta 2000 v Hongkongu. Istega leta ga je predsednik Italije odlikoval s častnim nazivom »cavaliere del lavoro«. Ob obratu milenija je Nino Cerruti prodal kontrolni delež italijanskemu industrijskemu podjetju Fin.part, njegovi vodilni pa so se zaradi »nepremostljivih razlik« znebili takrat 71-letnega Cerrutija. Fin.part je končal v stečaju leta 2005. Znamka Cerruti je bila zatem prodana več lastnikom, Cerruti pa je kljub globalizaciji posla vztrajal v Bielli s svojo družinsko predilnico, a je delež leta 2016 prodal podjetju Brandamour v upanju, da ji bodo zagotovili prihodnost.

Oblikoval je obleke Roberta Redforda v Nespodobnem povabilu. FOTO: promocijsko gradivo

Za svoje delo je prejel več stanovskih nagrad. Čeprav je Cerrutijeve hlače menda oboževala celo Coco Chanel, je sam v več intervjujih poudarjal, da je vselej oblačil isto osebo – najprej samega sebe. V nekrologih so ga te dni opisovali kot enega najbolj elegantnih mož, za enega najbolj prefinjenih Italijanov in velikega inovatorja ga je označil tudi predsednik italijanske zbornice za modo Carlo Capasa. Toda med kosi, ki bodo za vedno ostali povezani z njim, je gotovo njegov tako imenovani srečni rumeni pulover, ki ga je imel po italijansko zavezanega okoli ramen, ko se je prišel poklonit v izteku svojih modnih revij.