Medtem ko so danes poti v zelenje Sv. Urha nad Ljubljano priljubljene za vsakdanje sprehode ali vožnjo s kolesom, tudi kot izhodiščna točka proti Orlam, pa je to območje zelo zaznamovano z dogodki med drugo svetovno vojno in zato spomeniško zaščiteno. O tem, kaj se je tu in tudi širše v Ljubljani dogajalo med letoma 1941 in 1945, bo po 28 letih znova pripovedovala stalna razstava. Vsebinsko jo je pripravil kustos ljubljanskega mestnega muzeja dr. Blaž Vurnik, postavili pa so jo v minimalno obnovljeni mežnariji. Odprtje so načrtovali že minuli mesec, toda koronavirus ga je prestavil (predvidoma) v zgodnjo jesen.

»Vsebina razstave umešča dogajanje na Urhu v širši kontekst druge svetovne vojne, okupacije, kolaboracije in odpora ter pojasnjuje vlogo postojanke pri sv. Urhu med vojno ter na koncu oblikovanje spomina v kontekstu te, tako imenovane temačne dediščine. Kot celota opozarja na grozodejstva, ki so se na Urhu dogajala, in na pomen odpora ter obenem na nesmiselnost nasilja in nacionalnega razdora. Čeprav ne z neštetimi detajli, razstava priča tudi o množičnosti osebnih in družinskih tragedij, na katere je spomin v krajih pod Urhom še vedno živ,« prenovljeno razstavo povzema avtor Vurnik in dodaja, da je bila večina razstavljenih fotografij reproducirana že tudi na prejšnji.



Prvo razstavo so postavili v cerkvi v prvi polovici 50. let, ko so po načrtih arhitekta prof. Borisa Kobeta spomeniško uredili okolico, leta 1982 pa so v mestnem muzeju pripravili novo razstavo na 47 panojih, na katerih so bili razstavljeni faksimili arhivskih dokumentov in fotografij, besedila in maketa celotnega območja, ki jo še vedno hranijo v muzejskem depoju, ter kovinska knjiga z imeni žrtev. Po vrnitvi objekta Rimskokatoliški cerkvi leta 1992 je muzej razstavo pospravil in odpeljal, povzema sogovornik. Med predmeti na razstavi je bil poleg knjige z imeni žrtev le še kip talca Marjana Keršiča Belača, ki je danes prav tako shranjen v njihovem muzeju.


 

Vrata, ki se jih ne da več zapreti

Novo razstavo sta v prostor mežnarije in njenih kletnih prostorov postavila arhitekta Jurij Kobe in Maja Kovačič (Atelier arhitekti), poleg tega sta objekt minimalno dopolnila. Kobeta so k projektu povabili kot dediča avtorskih pravic očeta Borisa Kobeta, pa tudi kot arhitekta, ki se posveča intervencijam v kulturno zaščitene objekte, in to že pred petnajstimi leti, še pod županovanjem Danice Simšič, ko je bilo sklenjeno, da se spomeniški kompleks na Sv. Urhu sanira, tudi kot muzej.

Pred trinajstimi leti so postavili informativno tablo in ob rob kostnice položili kovinski trak z vgraviranimi imeni takrat znanih žrtev, ki pa so ga kmalu ukradli. Vmes so identificirali še nekatere žrtve, ki so tako dobile mesto spomina v novem spomeniku. Ko je ljubljanska občina po dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkih leta 2015 postala lastnica objekta nekdanje mežnarije, so se v sodelovanju z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane lotili priprave projektov za ureditev prostorov in razstave. Še pred dobrim desetletjem so se, kot pričajo časopisni članki, v kleti tega spomenika nabirale smeti in narkomanske igle, »nekdanja domobranska mučilnica je bila stranišče in prostor za zabave«.





Že Boris Kobe je podrto mežnarijo nadkril s streho za primer, da obiskovalca ujame dež, ter po obodu podrtih sten postavil leseno klop, na katero so lahko, denimo, med razlago učiteljice sedli učenci. Jurij Kobe in njegova sodelavka Maja Kovačič sta odprte dele objekta zastrla z mrežnimi elementi, kar ni le uporabna zaščita pred pticami, temveč tudi napoved posebnega dogodka v prostoru. V kletne prostore, kjer so bili ujeti zaprti in mučeni, nista posegala, le zadržano sta jih osvetlila. Novi sta samo kovinski vratni krili, na katerih so nameščene fotografije identificiranih žrtev in ki sta simbolično tako široki, da ju ni mogoče več zapreti.



»Tudi pristop k nadaljevanju očetovega dela je oblikovalo načelo, ki ga spoštujemo pri vseh naših nalogah, ki se dotikajo tem 'dograditve, adaptacije, nadaljevanja uporabe'. Vedno je tu vprašanje avtorju originala: kaj bi ta naredil v podobni situaciji, kakšen bi bil njegov odgovor. Toda od tega pričakovanega odgovora se je treba vendarle oddaljiti toliko, da obiskovalec ne bi bil v dilemi, kaj je original in kaj je dodano,« pripoveduje arhitekt.

Na vprašanje, kako se lotiti prikaza temačne zgodovine, nacionalnih grozot in osebnih, družinskih tragedij, sogovornika odgovarjata, da je vselej vprašanje, kje se zadržati, da ne zaideš v hudo patetiko. Zato je tudi ta razstava oblikovana po eni strani s prikazom bolj kot ne faktografskih podatkov o medvojnem dogajanju v Ljubljani in predvsem na Sv. Urhu, po drugi pa ima nekaj ambientalnih poudarkov, ki govorijo sami zase, brez besed, brez razlage.