Beseda
občinstvo skriva v sebi pomembno sporočilo, saj je prvotno pomenila »skupnost«.
Podobno kot je
občina skupnost ljudi na določenem prostoru, tako je prav
občinstvo tisto, ki omogoča uprizoritvenim umetnikom, da se neposredno povežejo z vsakim od nas. In tega splet ne more nadomestiti. Težko si predstavljam bolečino in stiske vseh umetnic in umetnikov, ki jim je bila v času epidemije odvzeta povezava z občinstvom. A zlahka si predstavljam njihovo srečo ob začetku ponovnega uprizarjanja.
Prav novi zagon po odprtju gledališč, zaprtih zaradi epidemije, je že konec 16. stoletja pomenil začetek poti enega od še danes najpomembnejših dramskih piscev, Williama Shakespearja. Zgodovina nam še z mnogimi drugimi primeri pričuje, da se ljudje po epidemijah vedno znova vrnemo v skupnost, vedno znova postanemo občinstvo.
Občinstvo v širšem pomenu pa seveda nismo samo
ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve, smo vsi, ki se povezujemo v kulturno skupnost, vsi, ki
sprejemamo kulturne dobrine in se zanimamo zanje, kakor nam pravi SSKJ. Morda je prav odsotnost zavesti o fizični povezanosti naše kulturne skupnosti povzročila, da se je v minulih mesecih kultura začela vse bolj umikati nekulturi. Kultura je namreč obče dobro, zanjo ne morejo biti odgovorni samo umetniki, soustvarjamo jo vsi.
Zato izkoristimo priložnost, postanimo znova
občinstvo.
—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Kozma Ahačič.
Komentarji