Nosorog

Si predstavljate, da proti Ljubljani kot blisk, kakih 300 kilometrov na uro, drvi vlak, na kraškem gričku pri Divači pa drvečo železno kačo prestrašeno opazuje nosorog? Če bi več kot tono težka žival radovedno zlezla na tir, bi imeli tragedijo: poginil bi en nosorog in iztiril hitri vlak.

Čeprav so na trasi drugega tira prejšnji teden res odkrili nosoroga, se tak črni scenarij ne bo zgodil. Več deset milijonov let stara žival in hitri vlak sta se zgrešila za samo 150.000 let. Na trasi obljubljanega tira so odkrili fosilizirane kosti nosoroga, ki se je odločil, da bo paleontologom povedal kak zgodovinski ocvirek iz pradavnine. Najprej to, da so se na tem območju v pleistocenu (pred od 600.000 do 125.000 leti pr. n. š.) pasle tri vrste nosorogov. Za njegovo izginotje ni bil kriv človek, ampak običajni astronomsko-biološki cikli. Vrsto tisočletij je bilo na tej naši zemljici svinjsko hladno, potem je bilo kar veliko tisočletij tudi pasje vroče. Tako toplo, da na tečajih ni bilo niti centimetra snega ali ledu. Na Zemlji se dogajajo precej kompleksnejše stvari od tistih, ki si jih v našem mikrotrenutku lahko predstavljamo.

Nosorog se je klatil po Krasu, užival lepote, si privoščil paradiž, občasno so se mu pridružili levi, krokodili, povodni konji ... Nekega temnega dne pa ga je morda pokončal kak drug nosorog, morda je preprosto od starosti onemogel, morda mu je zmanjkalo hrane. V neskončnost je delal družbo kamenju, travam, kapnikom in se počasi spreminjal v vesolje. Dokler ni prišla mlada poznavalka krasa in geologije, da je med dolgočasnim kraškim kamenjem opazila, kako hrza in topota z debelimi kratkimi nogami od neučakanosti. Če bi ga spregledala, bi prišel bager in ga potisnil v še temnejši kos vesolja, kamor naslednjih 100.000 let še sonce ne bi posijalo. Le drdranje vagonskih koles bi mu merilo čas. Tako pa ga bodo kazali v kakšnem kakor za koga »dolgočasnem« muzeju.