Njeni filmski mostovi

Ena največjih igralk vseh časov, prejemnica treh oskarjev in 21 nominacij, bo jutri zaokrožila 70 pomladi.
A tudi v novo desetletje ne vstopa nič manj filmsko. Gledalci druge sezone serije HBO Majhne laži jo trenutno lahko spremljajo kot Mary Louise Wright, taščo ene glavnih igralk Celeste Wright (oziroma Nicole Kidman).

Samo v zadnjih dveh letih je navduševala tudi kot odgovorna direktorica in lastnica Washington Posta Katherine Graham (Zamolčani dokumenti), kot barvita sestrična Mary Poppins Topsy (Mary Poppins se vrača) in v okrnjeni pojavnosti tudi kot pojoča Donna (v Mamma Mia! Spet začenja se). Vlog, in to nadvse raznolikih in nepozabnih, se je od leta 1978, ko je zaigrala v Lovcu na jelene – že ta ji je prinesel prvo nominacijo za oskarja za najboljšo žensko stransko vlogo, v naslednjem filmu Kramer proti Kramerju leto zatem ga je zares dobila –, nabralo že toliko, da je na predlanski 74. podelitvi zlatih globusov prejela nagrado za življenjsko delo Cecila B. DeMilla za izjemen prispevek k zabavni industriji. Ko so osemkratno prejemnico zlatega globusa (nominirana je bila 31-krat) vprašali, kako se je vživela v lik Katherine Graham, je odgovorila, da ima pri vsaki vlogi običajno eno skladbo, ki jo posluša znova in znova. Toda pri njej je bila ta glasba kar glas Grahamove, ko je brala avtobiografijo. »Tako sem vstopila v njen glas, misli, srce. Tako ganljivo bere zgodbo, da se nekaterih delov skorajda ni dalo poslušati, tako zelo je bila prisotna.«


 

Zaprisežena demokratka

Meryl Streep slovi ne samo kot igralka, ki je v karieri obvladala več akcentov kot kateri koli drug v zgodovini filma, ampak tudi kot človek, ki marsikaj pove na glas. Kot zaprisežena demokratka je leta 2016 z govorom na nacionalni konvenciji podprla predsedniško kandidatko Hillary Clinton, ob prejemu nagrade za življenjsko delo leto zatem pa kritiko uperila proti predsedniku Donaldu Trumpu, ki ji je strl srce z zasmehovanjem hendikepiranega novinarja New York Timesa Sergea F. Kovaleskija, kar je storila tako spretno, da Trumpovega imena sploh omenila ni. Pokazala se je tudi kot eden prepoznavnih obrazov gibanj #jaztudi in čas je potekel in na lanski 75. podelitvi oskarjev v črnini podprla kolegice in kolege, žrtve spolnega nasilja. Prav tako januarja lani je pozvala ameriško prvo damo Melanio Trump in predsednikovo hčer Ivanko Trump, naj ob gibanju #jaztudi vendarle spregovorita. Ko jo je novinar New York Timesa nagovoril, da občinstvo čaka, kaj bo sama povedala o Harveyju Weinsteinu, je dejala: »Ne želim poslušati o svojem molku. Želim slišati, zakaj je tiho Melania Trump. To želim slišati od nje, saj ima veliko koristnega povedati. In prav tako Ivanka. Želim, da spregovori tudi ona.« Sama je med drugim spregovorila že leta 2014, ko je (pokojnega) Walta Disneyja označila za seksista, rasista in antisemita, čeprav je kot čarovnica prav tedaj zaigrala v filmu njihove produkcije Zgodbe iz hoste.



Te dni je igralka, ki se kot kakšna Francesca Johnson v Najinih mostovih zdi ravno prav nad oblaki in hkrati trdno na tleh kot Železna lady ali Hudičevka v Pradi, polnila portale italijanskih medijev, ko je s štirimi odraslimi otroki počitnikovala v majhnem toskanskem kraju Pontremoli, v zaselku kamnitih hišic, preurejenem v hotel z bazenom, igriščem za tenis in golfiščem. S petdnevnim obiskom v družinskem krogu, ki se že razširja na okoli dvajset članov, so proslavili še svežo poroko sina Henryja Wolfa. Sicer pa je Meryl Streep enega pomembnejših mejnikov prečila februarja letos, ko je prvič postala babica – sinu drugorojenke Mamie. »Ko se bo rodil, bom šla k hčerki in ji uničila življenje. Specializirana sem, da delim nasvete, za katere me nihče ne prosi,« je dejala tedaj. Je tudi ena redkih velikih igralk, ki v nasprotju z drugimi, ki seštevajo poroke in ločitve, sama vztraja z moškim, s katerim se je poročila pred več kot štirimi desetletji. Najbolj glasno se mu je zahvalila ob prejetju oskarja 2012 za svojo vlogo v Železni lady. »Najprej se bom zahvalila Donu, saj če se možu zahvališ na koncu govora, to preglasi glasba. Želim, da ve, da mi je vse, kar najvišje cenim v življenju, dal on,« je dejala v občinstvo kiparju Donu Gummerju, ki se kljub uspešni samostojni umetniški karieri stara v njeni senci.


 

Romanca, ki se je začela s tragedijo

Njuna romanca se je začela z romantično tragedijo. Prvič sta se menda srečala, ko je 29-letna Streep še žalovala za svojo tedanjo ljubeznijo, igralcem Johnom Cazalom, s katerim sta zaigrala v Lovcu na jelene; še preden je film prišel na velika platna, je umrl za rakom na pljučih. Ko ji je njen brat Harry prišel pomagat pri selitvi iz stanovanja, v katerem sta živela s Cazalom, je pripeljal prijatelja Dona. Šest mesecev pozneje, septembra 1978, sta se poročila na vrtu njenih staršev, v zakonu pa so se jima rodili Henry Wolf, Mamie, Grace in Louisa, ki sledijo umetniški poti staršev. Henry je glasbenik, Mamie in Grace sta igralki in Louisa je manekenka, a je prav tako začela študirati igralstvo. Mamie je zaigrala hčerko svoje mame že kot enoletna malčica v filmu Heartburn skupaj z Jackom Nicholsonom – da bi se izognili nepotizmu, pa so jo v odjavni špici navedli kot Natalie Stern. Zdaj je gledalcem poznana kot Lucy Purcell v seriji HBO Pravi detektiv. Grace je sestri sledila ne samo v igranju, ampak tudi v portretiranju svoje mame v mladih letih, med drugim kot Clare del Valle v mladih letih v filmu Hiša duhov leta 1993, v odrasli vlogi pa je debitirala v filmu Larry Crowne 2011 ter igrala v nizu uspešnih televizijskih serij HBO.

Največji vpliv na mlado Meryl Streep – rodila se je kot Mary Louise Streep v New Jerseyju – pa je imel Robert De Niro v Scorsesejevem Taksistu. »To je tip igralca, kakršna hočem postati, ko odrastem,« je nekoč dejala, pozneje pa pobrala oskarja več kot njen vzornik; poleg tistega za stransko vlogo v Kramer proti Kramerju (1980) še za glavni vlogi v Sofijini odločitvi (1983) in Železni lady (2012). Nominacijo za najboljšo glavno vlogo ji je prinesla tudi upodobitev najbolj netalentirane operne pevke Florence Foster Jenkins, ki je v resnici jasno pokazala na njen pevski talent, razkrit že večkrat prej, ki pa se je začel kaliti že v zgodnjem najstništvu, ko je začela obiskovati ure petja in nastopala v šolskih muzikalih. Dramsko igro je študirala na univerzi Yale, kjer je leta 1975 magistrirala iz lepih umetnosti. Istega leta je debitirala v muzikalu Trelawny of the »Wells« na Broadwayu.



Po oskarju v Kramerju in emmyju za vlogo v televizijski miniseriji Holokavst se je v naslednjem desetletju in vse bolj raznolikih vlogah od aktivistke v nuklearki v Silkwoodu do danske aristokratinje v Moji Afriki začela plemeniti njena prefinjena igra. Za vlogo Lindy Chamberlain v uspešnici A Cry in the Dark, posneti po resnični zgodbi Avstralke, ki je bila obtožena umora svoje dojenčice, medtem ko je sama trdila, da jo je odnesel dingo, je bila nagrajena kot najboljša igralka na filmskem festivalu v Cannesu in je prejela nagrado newyorških filmskih kritikov.

Resnim, tudi deprimiranim vlogam so konec 80. let začele slediti tudi vedrejše v komedijah, med drugim Razglednice iz pekla in Smrt ji lepo pristoji, toda uspeha niso požele – in tako se je vrnila k resnejšim. Poleg igralskih nagrad je bila leta 2002 odlikovana z najvišjo francosko nagrado kot vitezinja umetnosti in književnosti, pred devetimi leti pa je postala častna članica ameriške akademije umetnosti in književnosti ter leto zatem še prejemnica častne nagrade Kennedyjevega centra za življenjski prispevek k ameriški kulturi.