Ni še odpela zadnje besede

Čeprav je pevski zenit že za njo, Mirjam Kalin nikakor še ni rekla – ali bolje rečeno odpela – zadnje besede. Po poletju, ki ga že od otroštva vsako leto preživi na morju, se je vrnila v Ljubljano, kjer jo čakajo priprave na novo gledališko sezono in prvo premiero, Ariadna na Naksosu Richarda Straussa, ki prihaja na oder že oktobra.

Poletje gre h koncu, ste ga dobro izkoristili?

Počitnice so žal končane, mesec, ki sem ga preživela v Lukoranu na otoku Ugljan, je minil, kot bi trenil. Zdaj bo treba nazaj v realnost, novim izzivom naproti.

Je morje vaš svet?

Dolga leta smo imeli hišo v Opatiji, kjer smo z družino preživljali poletja. To je bil moj drugi dom in še vedno imam tam prijatelje. Kasneje sem tudi sama s svojimi otroki vedno hodila na morje. Zadnjih dvajset let imamo svoj kotiček na otoku Ugljan, kjer se prav tako počutim, kot da prihajam domov, in s sinom pokojnega gazde sva kot brat in sestra. Z možem sva razmišljala, da bi tam kupila hišo, a zdaj, ko sva starejša, sva si premislila. Daleč je, pa še otok, jaz pa rada živim urbano. Poleti je odlično, pozimi pa bi tam najbrž kar umrla. Morda kje bliže, v Istri, da si hkrati v Ljubljani in na morju.

Kaj vas vleče tja?

V morju je en tak mir, nekaj nepopisnega, lahko si sam s sabo. Veliko plavam, že od otroških let se potapljam na vdih, zdaj me pa mika, da bi poskusila tudi s potapljaško jeklenko. Gledam potapljače in si mislim, o, jaz bi tudi. Mogoče si bom željo kdaj uresničila. Nikoli ni prepozno.

Ste torej aktivna dopustnica?

Pravzaprav ne počnem nič produktivnega. Zjutraj greva z možem hodit, ampak vsak po svoje. Jaz na krajšo, on na daljšo turo, saj je večji in bolj vzdržljiv. Potem se dobiva na kavi in zajtrku, greva na kak izlet, k prijateljem, jaz veliko berem, s seboj imam zmeraj veliko knjig, za katere sicer nimam časa. Ogromno tudi plavam. Prve dni sicer ne, takrat samo spim in v morje sploh ne grem, lahko pa ga ure in ure gledam in se počasi odklapljam. Potem sem res na dopustu. Vse se odvija počasi, nikamor se ne mudi, ni pomembno, kdaj skuhaš, ribe narediš, če jih dobiš, skratka, midva ne delava nobenih načrtov. To človeka najbolj odklopi.

Pevskega glasu pa vendarle ne odklopite za ves mesec?

Seveda, prvi teden ne delam čisto nič, potem pa počasi začenjam vaje z glasom, zadnji teden bolj intenzivno. Običajno tudi že študiram vloge, zlasti če me prva premiera čaka že oktobra. S seboj imam note, berem, memoriram. Opažam, da zdaj, ko sem starejša, za besedilo potrebujem več časa. Zlasti v jeziku, ki ga sicer ne govorim.

FOTO: Jure Eržen

Kakšna je razlika v pripravi vloge, če jezik govorite ali ne?

Besedilo vloge v jeziku, ki ga ne razumem, si zmeraj napišem, saj moram vedeti, kaj pojem, to je pomembno za oblikovanje izraza. Če ne razumeš sam, ti mora pač nekdo povedati. V operi imamo za vsak tuj jezik lektorja. Sicer je princip študija vloge isti, je pa v jeziku, ki ga ne govoriš, malo več dela. Sama si besedilo in note matematično uredim, vse zapišem, tudi vdihe, ki jih bom delala, starejša sem, bolj mi je to pomembno. Nikoli ne začnem delati brez tega, tako na lalala. Nekateri se učijo po posnetkih drugih pevcev, meni to ne ustreza, ker nočem, da vpliva name. Narediva pa s korepetitorico moje posnetke, te potem uporabim za učenje.

Kaj vam gre hitreje v spomin, glasba ali besedilo?

Glasbo zelo hitro osvojim, besedilo pa zdaj, ko sem starejša, malo težje.

Opažam, da zdaj, ko sem starejša, za besedilo potrebujem več časa. Zlasti v jeziku, ki ga sicer ne govorim.

Je glasba vaša otroška ljubezen?

V mladosti sem imela stik z gledališčem, ne opero. V osnovni šoli sem hodila v Pionirski dom k znameniti igralki in režiserki Dragi Ahačič in predstavljala sem si, da bom končala v gledališču, o operi niti slučajno nisem razmišljala. Gledališče me je prevzelo in kasneje, na pedagoški gimnaziji, sem se vključila v gledališko skupino, s katero smo nastopali tudi v Cankarjevem domu. Poleg tega sem pisala pesmi in črtice. Sem pa vedno tudi pela, tudi javno, recimo na šolskih proslavah. Naš družinski prijatelj, pozavnist Boris Šinigoj, ki je bil takrat direktor Slovenske filharmonije, me je nagovarjal, naj naredim kaj s svojim glasom. Kasneje mi je še mož rekel, pa pojdi poskusit, naj te slišijo, da ti ne bo kdaj žal. Šla sem na avdicijo k Zlati Ognjenovič na nižji glasbeni šoli, pustila študij na pedagoški akademiji in se posvetila petju, ki me je povsem zastrupilo. No, na koncu sem res, sicer po ovinkih, pristala v gledališču, in to v operi, ki je najbolj popolno gledališče.

Torej ste se z glasbo začeli resno ukvarjati šele pri okoli dvajsetih letih? Je bilo zaradi tega težje?

Res je, poleg tega sem imela že družino, zelo mlada sem se poročila, pri dvajsetih rodila prvega in kmalu še drugega otroka. Ko sem začela, sem prvega sina jemala s seboj na vaje. Seveda je bilo težje, note recimo sem poznala samo vizualno, a na srečo imam izjemen posluh in sem se hitro učila. Dve ali tri leta sem hodila v glasbeno šolo, potem sem nadaljevala izobraževanje na različnih izpopolnjevanjih, kursih, predvsem v tujini. V Sloveniji tako nimam formalne glasbene izobrazbe.

Vas je to kdaj oviralo pri karieri?

Kariero sem sprva gradila kot koncertna pevka, ker sem začela v zboru, pela sem doma in v tujini. Preden sem uspešno opravila avdicijo v operi, sem imela močno koncertno kariero. V ljubljansko opero sem prišla 1. aprila 1994, dve leti sem pela v zboru in še naprej delovala koncertno, leta 1996 sem postala solistka. Od petja živim 31 let. Izobrazba je seveda pomembna, ko se človek stara in zaključuje pevsko kariero, ima možnosti za službo v kakšni državni instituciji. Pri nas lahko brez izobrazbe poučuješ le v zasebnih šolah, zunaj pa po izobrazbi nikoli ne vprašajo, narediti moraš avdicijo, ki je edina merodajna. Zdi se mi, da bi lahko marsikdo veliko dal mladim s svojimi izkušnjami, če bi le imel to možnost.

Vi ste altistka, za kakšne vloge je primeren vaš glas?

Moj glas se je od nekdaj nagibal v dramsko smer, in čeprav sem vesel, živahen človek, sem vedno pela nasprotne vloge. Pravzaprav sem že kot zelo mlada pela starejše ženske. Čarovnice. Moj glas ni bil nikdar lahkoten in tako si nekaterih vlog, na primer Carmen, nisem nikoli niti želela peti.

Kaj pa ste si želeli peti, pa niste imeli priložnosti?

Mogoče Amneris iz opere Aida, rada bi pela grofico v Pikovi dami, žal mi je tudi, da nisem nastopila v Pogovorih s karmeličankami. Vse vloge, ki me zanimajo, bi še lahko pela, vendar si ne delam silnih načrtov. Rada opravljam svoje delo, ki me izpolnjuje, vendar ne nameravam podaljševati, ko se bom upokojila, bom svoj prostor na odru prepustila mlajšim.

Koliko časa je pevec v zenitu?

To je odvisno od več dejavnikov. Koliko imaš priložnosti, kontinuitete. Mi smo imeli smolo, ker smo imeli zaradi prenove operne hiše pet let zaprto. Sama sem doživela še družinsko tragedijo, po kateri sem potrebovala veliko časa, da sem si opomogla. A realno je, da ima pevec 15 let zenita, tako kot v športu. Seveda je tudi potem uporaben, veliko je primernih vlog, in čeprav starejši ne pojejo več na vrhuncu, so še vedno karizmatični.

Kdaj je pri opernih pevcih čas za upokojitev?

Optimalno lahko pojemo nekje do 60. leta, odvisno je tudi od tega, kako se človek stara, koliko zdrži glas. Branko Robinšak recimo pri 67 poje na zelo zavidljivi ravni. Pri ženskah je pomemben dejavnik še mena, na ene vpliva, na druge ne, oblivi, izsuševanje sluznice, vse to so dodatne obremenitve. Sama v svojem 56. letu čutim razliko. A vendar je še veliko vlog, ki jih lahko pojemo tudi v tem obdobju, in prepričana sem, da lahko še veliko naredim. Gledališče ima lahko še zelo veliko od mene, če me bodo znali uporabiti. Pri 60. bi bilo realno, da bi se upokojili, a večina kolegov bo imela pogoje šele pri 65.

Katere vloge štejete za svoj vrhunec?

Vsekakor Dalila, Trubadur, vsi Mahlerji, koncertni oder. Bilo je več vrhuncev, nikoli nisem ločevala, ker sem imela prepleteno koncertno in operno kariero. Sedem let je bilo res tako intenzivnih, da sploh nisem vedela, kaj vse sem odpela.

Vam je v teh intenzivnih letih na odru kdaj zmanjkalo glasu?

Ne, glas mi ni nikoli odpovedal. Čeprav sem ogromno pela bolna, v mlajših letih sem imela hude težave z alergijo in zaradi tega uživala ogromno zdravil. Včasih tudi govoriti nisem mogla, a sem se nekako pripravila, da sem lahko pela. Kar seveda ni dobro, a sem mislila, da pač moram. Poleg tega imam pred nastopi še danes tremo, čeprav si tega nihče ne bi mislil. Ko začnem peti, trema počasi izgine, opažam pa, da se po času, ko smo zaradi epidemije zelo malo ali nič nastopali, spet pojavlja v težji obliki. Po dolgi odsotnosti je bilo težko priti nazaj, in večja je ta luknja nenastopanja, težje je. To je večna borba s samim seboj.

Pri nas lahko brez izobrazbe poučuješ le v zasebnih šolah, zunaj pa po izobrazbi nikoli ne vprašajo, narediti moraš avdicijo, ki je edina merodajna.

Kako se spopadate s tremo?

Pri meni vpliva na sluznico, bodisi da se ta preveč suši bodisi se tvori preveč sluzi, ki se nabira na glasilkah. Pojavi se občutek, da imaš stalno nekaj tukaj, na grlu, no, dejansko tudi imaš, kar je zelo moteče. Tremo premagujem predvsem z dihalnimi vajami. Sicer pa so težave tudi posledica zahtev, ki jih imam do sebe. Po eni strani je to fino, saj človek, ki veliko zahteva od sebe, tudi napreduje, a včasih ga lahko to ovira. Veliko dirigentov mi je reklo, da sem sama sebi največji sovražnik.

Če pogledate nazaj, ste izpolnili zahteve, ki ste jih imeli do sebe?

Sem.

To je pa dober občutek, kajne?

Ja, res je. Ampak nisem samo pri petju tako zahtevna do sebe. Rada imam stvari urejene. Recimo, ko sem bila doma, ne v tujini, sem pred vsemi predstavami vedno skuhala za otroke, za vse poskrbela, vedno sem namreč mislila, da moram čisto vse na tem svetu sama narediti. Kar je bilo včasih zelo obremenjujoče. Zdaj mislim, da bi drugače. Mogoče pa tudi ne, ne vem, taka sem.

Kako ste prišli na tuje odre?

Z avdicijami in dirigenti, ki so prihajali sem in so me potem jemali s sabo.

Ste imeli priložnost, vas je mikalo, da bi tam ostali?

V Berlinu sem naredila avdicijo v operi, pa sem si premislila. To bi namreč pomenilo, da bi se preselila vsa družina. Sem premišljevala, da od moškega ne morem zahtevati, da bo moja gospodinja, pa tudi otroka sta bila še majhna, mlajši še ni bil v šoli. Po drugi strani sem doma pela čisto vse. Ni mi žal, da sem se tako odločila.