Množičen sprejem evropskih prvakov v Madridu

Slavje ob četrtem osvojenem naslovu evropskih prvakov, ki je sinoči zajelo španske trge, domove in bare, bo piko na i dobilo danes ob povratku najboljše nogometne reprezentance stare celine v domovino. Lovoriko, s katero je zdaj Španija sama na vrhu večne lestvice, bodo nocoj proslavili na trgu Cibeles v središču prestolnice, kjer svoje uspehe s privrženci tradicionalno praznuje madridski Real. Že pred sprevodom po mestu sta jih sprejela kralj Filipu VI. in predsednik vlade Pedru Sánchezu.

 Po kratki noči v Berlinu špansko izbrano vrsto čaka še ena noč brez spanca v Madridu, kamor so prispeli okrog 15. ure. »Slišali smo o veselju in vzdušju, ki vladata v Španiji, ponosni smo na to, pa vendar smo prepričani, da bomo [ob povratku] domov popolnoma presenečeni,« je za jutranji program TVE v Berlinu pred odhodom na letalo razmišljal selektor Luis de la Fuente. »To je zgodovinski trenutek in v njem želimo uživati vsako sekundo.«

Da bo nacionalne junake, ki se po 12 letih s turnirja ponovno vračajo z lovoriko, sprejela nepregledna množica ljudi, ni nobenega dvoma. Navdušenje nad reprezentanco je v Španiji raslo iz zmage v zmago, včerajšnjo zadnjo stopničko do četrtega naslova evropskih prvakov pa si je v povprečju ogledalo dobrih 14 milijonov ljudi oziroma 79,1 odstotka vseh, ki so takrat spremljali televizijo.

Presežna čustva in čestitke je slišati z vseh por družbe. »Ponos igralcev. Ponos ekipe. Ponos države,« je na omrežju X, denimo, zapisal premier Sánchez. »Prvaki, kako veliki ste. Morali bomo praznovati, kajne?« pa se je oglasil tenisač Carlos Alcaraz, ki si je nekaj ur prej v Wimbledonu drugič pokoril konkurenco.

Uspeh so pompozno ovekovečili tudi osrednji časniki. V Marci, najbolj branem športnem dnevniku v državi, so zmago nad Anglijo pospremili z naslovom Nepremagljiva armada, v konkurenčnem El Mundu Deportivu pa so nad fotografijama nogometašev in Alcaraza preprosto zapisali Prvaki. S podobnim tonom je zgodovino podčrtal resnejši tisk. El País je današnjo izdajo začel z besedami: Španija kraljuje v Evropi, na naslovnici konservativnejšega El Munda pa je brati: Popolna Španija.

Multikulturalizem in plurinacionalnost

Naklonjenost reprezentanci je v prvi vrsti pogojena z bravuroznimi predstavami, pa vendar se za njo skrivajo tudi drugi dejavniki, ki slikajo sodobno multikulturno Španijo. Ni nepomembno, da sta dva izmed osrednjih zvezdnikov španske izbrane vrste druga generacija migrantov, ki jih je iskanje boljšega življenja pripeljalo na Iberski polotok. Starša komaj 17-letnega Lamina Yamala, ki je odraščal v delavski soseski Rocafonda v mestu Mataró nedaleč od Barcelone, prihajata iz Maroka oziroma Ekvatorialne Gvineje. Oče in mama v Pamploni rojenega Nica Williamsa, strelca prvega finalnega gola, pa sta pred tremi desetletji v Španijo po izčrpavajoči poti čez Saharo prišla iz Gane. 

 »Yamal in Willimas sta požlahtnila igro ter pritegnila pozornost in zanimanje za prvenstvo, kar je ključno za pritegovanje mlajše publike. Poleg tega sta osvetlila protislovja skrajno desnih strank glede priseljevanja in rasizma, ki je vse bolj razširjen v Evropi. Brez njiju Španija ne bi bila enaka,« so zapisali v današnjem uredniškem komentarju v El Paísu. Temu pritrjuje tudi javnost. V anketi istega časnika pred finalom se je 80,5 odstotka vprašanih strinjalo, da je multikulturalizem pozitivno vplival na reprezentanco, s katero se poistoveti več kot tri četrtine Špancev. Le nekaj manj pa je prepričanih, da so nogometni uspehi pripomogli k združevanju sicer precej polarizirane države. 

V španski igri pa se, kakor je med vrsticami razbrati v El Paísu, zrcali tudi plurinacionalnost Španije, družbeno-politični koncept, s katerim radi operirajo predvsem na levem polu. »Reprezentanca ima svojo identiteto, ki nima nič skupnega z identiteto klubov. To je bila plurinacionalna ekipa, daleč od običajnega vpliva Real Madrida in Barcelone,« so zapisali.