Nebo nad Washingtonom

Nebo nad washingtonsko katedralo je v zgodnjem jutru azurno modro, trava okrog katedrale še zmeraj požgana od vročega poletja. Vendar se je že pred tedni prevesilo v toplo jesen in v šolskih avtobusih zaspano sedijo otroci, odrasli pa hitijo na delo. Nekateri se na poti ustavijo v kavarni, urejeni v nekdanji zeliščnici, in odhajajo z dišečo kavo v plastičnih kozarcih. Lahko bi si naročili tudi čaj iz mete, nabrane na škofovskem zeliščnem vrtu. »Glej, vonjaj, uživaj!« piše ob vhodu. »Ne nabiraj, plezaj ali stopaj po rastlinah.«

Težko se premagamo, da ne odtrgamo nekaj rožmarinovih vejic, da bi jih zdrobili med prsti in zapozneli poletni vonj nekaj časa nosili s seboj. Namesto tega občudujemo čmrlje na bradatem penstemonu in zlate ribice v bajerju. Mir še poudari orgelska glasba, ki zadoni iz katedrale.

Toda ko se po bližnji aveniji Massachusetts spustimo proti središču ameriške prestolnice, nas razkošne vile svetovnih veleposlaništev in rezidenc spomnijo na to, kako varljiv je lahko mir na svetu, kongres na drugem koncu dolge avenije ter nazaj od njega po Pensilvanski, Bela hiša pa tudi, kako razklana je lahko domača politika. Ne le v Združenih državah Amerike, še marsikje drugje po svetu ali vsaj v številnih demokracijah po svetu. Kako si lahko dovolimo, da drugače misleče vidimo kot primitivce, da jih niti ne poskusimo razumeti? Da se ne naučimo pravil civilizirane razprave, ki ne prenese vnaprejšnjega obsojanja in posmehovanja?

»Kdaj molk postane sokrivda, kaj je treba, da soglasno rečemo, da imamo dovolj?« je pred kratkim javno spraševala tudi episkopalna škofinja Mariann Edgar Budde. K modrosti in gracioznosti za služenje vsem državljanom je iz washingtonske katedrale pozivala predvsem ameriškega predsednika, toda to lahko velja tudi za vse druge, ne samo za Američane.