Našli manj snežnih leopardov, kot so pričakovali

Znani so preliminarni rezultati lanske mednarodne raziskave o snežnih leopardih v gorstvu Altaj v Mongoliji. »Teh skrivnostnih velikih mačk je manj, kot smo predvidevali pred raziskavo,« pravi dr. Miha Krofel z oddelka za gozdarstvo ljubljanske biotehniške fakultete, ki je sodeloval pri raziskavi.



»Ko je bilo konec cest, smo pluli po zamrznjenih rekah, da smo prišli do območja, kjer je potekala raziskava,« pripoveduje Krofel o lanskem raziskovanju v narodnem parku Tavan Bogd, ki se razprostira na zahodu Mongolije, na tromeji s Kitajsko in Rusijo. Raziskava, ki naj bi pokazala razširjenost snežnega leoparda, te v naravi redko videne velike mačke, je potekala pod okriljem treh ustanov: znanstvenega muzeja v Trentu, ki je projekt vodil, nevladne naravovarstvene organizacije Green Initiative iz Mongolije in ljubljanske biotehniške fakultete.

Aprila so v Mongolijo odšli trije evropski raziskovalci velikih mačk, poleg Krofla Francesco Rovero in Claudio Groff, tam sta se jim pridružila še tamkajšnja raziskovalca Claudio Augugliaro in Jukhan Mergenbai. »Rovero je eden vodilnih raziskovalcev na področju uporabe avtomatskih kamer na svetu, vsi v ekipi pa raziskujemo velike zveri,« pravi Krofel. Italijan Groff je, kot zanimivost, v devetdesetih letih sodeloval pri preselitvi desetih medvedov iz Slovenije v Trento, s katero so preprečili izumrtje te vrste v italijanskih Alpah.
 

Zaradi varovalne barve skoraj nevidni

Namen raziskave je bil pridobiti čim več informacij o vrsti, ki spada med najmanj raziskane velike mačke. Glavni vzrok je to, da snežni leopardi živijo na gorskih območjih Srednje Azije, na nadmorski višini od 3000 do več kot 5000 metrov. Zaradi varovalne barve se tako zlijejo z okolico, da so skorajda nevidni. »Ko se snežni leopard potuhne, si lahko le nekaj metrov stran, gledaš vanj, pa ga ne vidiš,« opisuje Krofel vrsto, ki velja za najlepšo izmed vseh mačk na svetu.

»Snežni leopard ima značilno izbočeno čelo, kar je posledica razširjenih nosnih votlin, ki mu pomagajo pri dihanju na velikih nadmorskih višinah,« razlaga. Zaradi življenja v mrzlih visokogorskih območjih ima gost in dolg kožuh ter glede na telo najdaljši rep med vsemi mačkami. Ta mu pomaga ohranjati ravnotežje pri vratolomnem teku za plenom po gorskih strminah, med počitkom se s košatim repom tudi ovije in se tako zaščiti pred mrazom.

Te mačke so teritorialne, kar pomeni, da vsaka pred vrstniki istega spola brani svoje ozemlje, ki obsega od sto do tisoč kvadratnih kilometrov. Redno ga označujejo, tako da z zadnjimi tacami izkopljejo jamico v pesek in to zaznamujejo še z urinom. Samci živijo sami, s samicami so le v času parjenja, mladiči pa ostanejo z materjo dve leti.

Glavni plen od 35 do 55 kilogramov težkih snežnih leopardov so divji parkljarji, kot so sibirski kozorog ter divja ovca argali in baral, prav tako lovijo manjše sesalce, na primer svizce, zajce in žvižgače. Neredko se lotijo tudi domače živine, kjer je na voljo. »Stopnja plenjenja je za veliko mačko relativno nizka, saj snežni leopard običajno upleni od 20 od 30 parkljarjev na leto,« pojasnjuje Krofel o plenilcu, ki ima po zadnji oceni mednarodne zveze za ohranjanje narave IUCN status ranljive vrste. Po predvidevanju naj bi bilo na svetu le še od štiri do osem tisoč snežnih leopardov, od tega okoli tisoč v Mongoliji. Vendar v resnici nihče ne ve, koliko jih je, saj je bila vrsta raziskana le na dveh odstotkih območja, kjer živi.

Fotopasti za zbiranje podatkov

»Namen naše raziskave je bil pridobiti čim več informacij o tej vrsti na območju, kjer je do tedaj ni še nihče proučeval,« pravi Krofel. Zato so na tokratni odpravi ugotavljali razširjenost snežnega leoparda na okoli 1200 kvadratnih kilometrih težko dostopnega gorskega sveta, ki je idealen življenjski prostor za to vrsto. Raziskovalci so v dobrih dveh tednih postavili 60 avtomatskih kamer za spremljanje živali. »Kamere smo postavljali na točkah, kjer je bilo pričakovati, da se zadržujejo snežni leopardi, kot so gorski grebeni in večje skale, ki jih uporabljajo za označevanje teritorija,« razlaga sogovornik.

Takšne »fotopasti« so najučinkovitejša metoda zbiranja podatkov o snežnih leopardih, saj avtomatske kamere več tednov fotografirajo vsako večje živo bitje, ki pride mimo. »Tako se da zbrati dobre podatke, saj ima vsak snežni leopard na kožuhu drugačen vzorec pik in rozet, tako da lahko prepoznamo posamezne osebke,« pravi sogovornik.

Več kot 30.000 posnetkov ...

Terensko delo v altajskem visokogorju je bilo zelo zahtevno zaradi velike višine in nizkih temperatur, v takšnih razmerah so morali vsak dan prehoditi več kot 20 kilometrov. »Najprej smo se poskusili premikati s konji, a je bilo še preveč snega in vetra, da bi jih lahko uporabljali za vzpone v tem letnem času, ki je najprimernejši za spremljanje snežnih leopardov,« razlaga Krofel. Toda čeprav se zdi, da je redko poseljeno in zavarovano območje Tavan Bogda raj za divje živali, jih po številu močno prekašajo domače živali, od goveda, jakov, konjev in velblodov do vse številčnejših ovc in koz. »Čedalje več koz redijo predvsem zaradi naraščajočega povpraševanja po kašmirju v svetu, kar vodi v močno popašenost naravnih habitatov in nato do erozije občutljive podlage. Po mnenju večine strokovnjakov je hitro naraščajoča živinoreja glavni naravovarstveni problem v tem delu Azije.«

... pokazalo snežnega leoparda le na dveh krajih

Fotopasti so v povprečju delovale 47 dni. Ko so jih mongolski raziskovalci pobrali, so ugotovili, da so eno ukradli, 15 pa jih je zaradi mraza odpovedalo. »Kljub temu smo dobili več kot 30.000 posnetkov. Vendar je bil pri vsej tej količini podatkov snežni leopard zaznan le na dveh krajih, kar kaže, da jih danes na tem območju živi precej manj, kot smo predvidevali,« pravi Miha Krofel.

Fotokamere pa so posnele nepričakovano veliko rosomahov, ki so največji predstavniki družine kun. Med zvermi so bili na posnetkih še volkovi, lisice, medvedi, stepski dihurji in manuli, ki spadajo med manjše predstavnike mačk. Zaznali so tudi obe vrsti divjih parkljarjev, ki živita na tem območju, sibirskega kozoroga in argalija, precej več pa je bilo domačih živali, te so zaznali v velikem številu v precejšnjem delu narodnega parka.

Živina je tudi tista, ki v tem odročnem predelu sveta najmočneje spreminja okolje, kar skupaj s podnebnimi spremembami ni dobra napoved za preživetje snežnega leoparda. Zaradi tekmovanja z domačimi živalmi za pašo vse bolj izginja njegov naravni plen, pomanjkanje kozorogov in divjih ovc pa plenilca nato še pogosteje sili v plenjenje domačih živali. To vodi v povračilne ukrepe nekaterih rejcev drobnice, ki ubijajo snežne leoparde, da bi zaščitili svojo živino.

»Za ohranitev snežnega leoparda je dodaten problem to, da je vrsta slabo raziskana,« pravi Miha Krofel. Zaradi pomanjkljivih informacij ni mogoče napovedati, kaj se bo z njo dogajalo v prihodnje. Po podatkih, ki so jih dobili s to raziskavo, pa je na območju Tavan Bogda snežnih leopardov zelo malo, pravi sogovornik: »Bojimo se, da so tukaj že na robu izumrtja.«