Arhiv Triglav je oblikovalec Emil Kozole poimenoval knjigo s tristotimi znaki slovenskega očaka – in nikakor vsemi, ki jih je zbral. Za njimi se je začel ozirati, ko je iskal reference za naslovnico albuma Troglav skupine Matter in že kmalu ugotovil, kako globoko je ta znak zasidran v identiteto slovenstva. Uporabljajo ga vse politične opcije, društva, ustanove, glasbene skupine in obrtniki, vidimo ga na shodih in grafitih, tako vsenavzoč je, da vseh Triglavov okoli nas niti opazimo več ne.

Tudi Kozole jih ni, dokler ni začel razmišljati o oblikovanju albuma omenjene kamniške glasbene skupine. »Že tam smo razmišljali, ali naj bo naslov Triglav ali Troglav, in se odločili za drugega, ker smo presodili, da bo bolj unikaten. V tistem času sem začel iskati reference teh vizualnih simbolov,« je povedal oblikovalec, soustanovitelj studia Ljudje in docent na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Takrat se je tudi zavedel, kako likovno močan simbol je Triglav s svojimi tremi vrhovi. »Ima močno prezenco kot simbol, hkrati pa je unikaten v našem geografskem prostoru,« je razmišljal sogovornik, podobno kot švicarski križ, japonski krog ali rdeča zvezda. »Ti znaki se uporabljajo v zelo različnih kontekstih. Zvezda je del ameriške zastave in hkrati del socialistične in komunistične ikonografije,« pravi sogovornik.

Ko znak postane simbol

Tudi za Triglav kot vseslovenski simbol je značilno, da se pojavlja v najrazličnejših kontekstih. »Če se sprehodimo po Ljubljani, se odpravimo na morje ali v hribe ali na dejavnost v kakšno športno društvo, je zelo velika verjetnost, da bo okoli nas vsaj en znak, če ne več, v katerem bo tako ali drugače upodobljen Triglav. Razpon načinov, kako se uporablja, in predvsem, kako lepo se infiltrira v vsak možen znak, pa naj gre za slovensko vojsko, predsedovanje Evropski uniji ali ribiško zvezo, je izjemen.«

Tudi zato, ker ga je tako lahko narisati zgolj s petkrat prelomljeno črto, je postal vseprisoten označevalec; vidimo ga v grafitih, na shodih, uporabljajo ga aktivistične organizacije … Znak sicer, kot je pojasnil Kozole, deluje na dveh ravneh. Na eni je, denimo pri blagovnih znamkah, indikator oziroma nekakšen ločevalec od drugih, druga raven pa je podzavestna – ko znak postane simbol in dobi še druge lastnosti, ki jih je zelo težko opisati.

»Triglav v tem primeru nosi idejo, kaj je slovenstvo,« je razlagal sogovornik, pa čeprav sam po sebi ne opredeljuje, kaj slovenstvo je. »To se kaže tudi v tem, da ga uporabljajo tako na politični levici kot desnici, korporativni svet, apolitične organizacije. Je torej vseslovenski simbol, in čeprav deluje kot neideološki, se v njem skriva veliko ideologije – kaj sploh je Slovenija in kaj je to, po čemer se razlikujemo od vseh drugih. Tukaj je pravzaprav paradoks naše mlade države, ki nima močnih zgodovinskih referenc, zaradi česar se radi opremo na to našo najvišjo goro. Hkrati pa uporaba znaka, ki je velikokrat ljudska in neprofesionalna, po svoje kaže na pomanjkanje vizualne kulture,« je dejal.

Glavno besedo imajo Triglavi

Emil Kozole se je pri približno 400 zbranih znakih ustavil in si dejal, da bi jih bilo smiselno z instagrama prestaviti še v knjižno obliko. Izbral je tristo znakov in ti imajo v knjigi tudi glavno besedo. Besedila ni veliko; vključil je tri članke, enega je napisal sam, preostala radijski voditelj Denis Adanalić in oblikovalec Nejc Prah, dodal pa je še citate posameznih avtorjev, med njimi profesorja kulturologije na fakulteti za družbene vede Mitja Velikonje in krajinske arhitektke Ane Kučan.

Čeprav je Arhiv Triglav zdaj že spravljen med zelenimi platnicami, se avtor zaveda, da je to zbirka, obsojena na to, da je nepopolna. Kajti vedno se še najde kakšen znak Triglava.