Moda je bila igra, ki jo je igral skrajno resno

Visoko modo je iz slonokoščenega stolpa za izbrance razširil v množično industrijo zabave. Tvidastim kostimom Coco Chanel je vdahnil novo življenje, oblačil igralke in princese, in vendar je najbolj ikoničen stil ustvaril zase. Umrl je za posledicami raka trebušne slinavke. Glede na to, kako ponosen je bil na svoj zdravi način življenja, je bila bolezen zanj velik šok, so povedali tisti, ki so mu bili blizu.

Nekoč je dejal, da je hotel postati stripar. Iz svoje podobe, belih las, aristokratsko spetih v čop, in večnih temnih očal je dejansko ustvaril stripovski lik, ki je, duhovit in avantgarden hkrati, zaščitni znak njegovih številnih modnih dodatkov. Po njegovem odhodu svet mode ne bo več isti. Mojster zaznavanja razpoloženja in duha časa, kot so ga leta 1997 označili v reviji Vogue, je nenehno na novo izumljal modo in samega sebe, a hkrati skrbno varoval svojo zasebnost in svoj prepoznavni imidž. Čeprav je vedno lagal o datumu rojstva, naj bi prišel na svet 10. septembra 1933 v Hamburgu, v bogati družini industrialcev, švedskemu očetu in nemški materi. Že v otroštvu je bil poseben, nenavaden, obseden z lepoto in umetnostjo, vendar se je v modo zares zaljubil, ko je svojo elegantno mamo prvič spremljal na Diorjevo revijo visoke mode leta 1949.

Med nostalgijo in prihodnostjo

Odraščal je v vati, v mehurčku lepote, in tako zgodaj razvil občutek za estetiko ter bil kritičen in ciničen do tega, kar so nosili recimo njegovi sošolci. Kot štirinajstletnik je prepričal starše, da so ga poslali v Pariz, kjer je zmagal na modnem natečaju, tam je spoznal Yvesa Saint Laurenta, ki je ostal njegov dolgoletni prijatelj. Kmalu je začel delati za Pierra Balmaina, nato postal umetniški direktor hiše Patou, nato oblikovalec hiše Fendi, kamor se je vrnil po več desetletjih.

V modni industriji je zaslovel z inovativnimi dizajni, ki so bili v skladu z duhom časa; znal je združiti idejo Coco Chanel o »total looku« s tem, da samo dober kos oblačila ni dovolj, bistveni so dodatki, ki mu dajo unikatno, samosvojo noto. V osemdesetih, eri ekonomske rasti, glamurja in hvalnice bogastva, je iz logotipa blagovne znamke Chanel, torej dveh prekrižanih C-jev, naredil ikono, ki se je prodajala po vsem svetu. Bil je moderen, hkrati se je rad oziral v preteklost, kupoval po boljših sejmih, antikvariatih ter se poigraval z mešanico nostalgije in prihodnosti.



Leta 1983 mu je uspelo nekaj, kar se je takrat poznavalcem modnega sveta zdelo nemogoče: modno hišo Chanel je vrnil v življenje z novo linijo oblačil prêt-à-porter​. Tako se je poklonil predhodnici Coco Chanel (in to ravno deset let po njeni smrti 1973), ki je znala v vsakem trenutku zaznati duha časa. Leto zatem je lansiral lastno blagovno znamko, ki jo je oblikoval skladno z idejo, ki jo je opisal kot »intelektualni seksapil«, v njej so bili kakovostno skrojeni jopiči in jakne živih barv, znamko je leta 2005 prodal Tommyju Hilfigerju.

Bil je eden prvih, ki je modnim revijam dal videz superšova, modna revija je postala gledališka predstava, enkrat si lahko vstopil v notranjost zasebnega letala, drugič v glamurozno igralnico. Beseda genij je v sodobnih medijih velikokrat zlorabljena, a v primeru Karla Lagerfelda se ne zdi pretirana; z genialnostjo gredo z roko v roki tako njegovi revolucionarni podvigi kot njegove čudaškosti, ekscentričnosti, ostre, tudi zlobne izjave in nenavadna ljubezen do bele mačke Choupette. Povezanost z mačko je bila edina intimna stvar, ki jo je delil z javnostjo. »Če bi bilo mogoče, bi se poročil z njo.«



Kljub temu, da je bil zaljubljen v modo, se je zavedal tudi njene druge plati, kruha in iger ter praznine, ki zeva za bleščečo formo. Bil je intelektualec v pravem pomenu besede, v svojem razkošnem stanovanju blizu pariškega Boulevard Saint-Germaina je imel knjižnico z vsaj 300.000 naslovi. Bil je obseden bralec, bral je v vsaj štirih jezikih, rad je razpravljal o Emily Dickinson v angleščini, bral Leopardija v italijanščini in Rainerja Mario Rilkeja v materinščini. Zgodovino je ljubil vsaj toliko, kolikor ga je vznemirjalo novo, vse, kar šele prihaja. Za to je imel posebne senzorje, tako kot njegova predhodnica Coco Chanel. Le da je rekel: »Moda je igra, ki jo je treba igrati skrajno resno.«


 

»Berem, pišem, ljubim faks«

Hkrati pa, zanimivo, ni maral tehnologije in ni uporabljal pametnih telefonov. »Berem, pišem, ljubim faks in rad si zapisujem misli v beležko,« je rekel v intervjuju leta 2011. »Sovražim brezplodno visenje na telefonih, raje berem, skiciram, in takrat nočem, da me karkoli moti.« Bil je kompulziven in velik deloholik, nenehno je ustvarjal, določeno obdobje se je posvečal fotografijam, potem je ustanovil svojo založniško hišo, v kateri so med drugim izdajali tudi monografije fotografij, naredil je ilustracije za posebno izdajo Andersenove zgodbe Cesarjeva nova oblačila (1992), ustvaril kostume za milansko Scalo, za operno hišo v Firencah in balet iz Monte Carla. Znano je, da je imel v določenem obdobju težave s težo. Ko se je držal diete, je o tem – tokrat s pomočjo prijatelja pisatelja – spet napisal knjigo The Karl Lagerfeld Diet, v kateri je iskreno opisal svoj »boj z odvečno težo«; leta 2004 je uspešno sodeloval z nizkocenovno blagovno znamko H&M. V intervjuju, ki ga je dal lani, je dejal, da si želi biti pokopan ob dveh bitjih, ki ju najbolj ljubi: ob svoji materi in njegovi ljubljeni beli mački Choupette.