Zadnji na seznamu del, nedavno označenih za stereotipna ali celo rasistična, o katerih so potekale dolge debate zlasti na družbenih omrežjih, je bil Vinetou Karla Maya. Na založbi Ravensburger so namreč preklicali tisk dveh knjig o tem priljubljenem junaku, ker so, kot so pojasnili, polne rasističnih opisov staroselcev.

To je sicer le eno od del, ki jim v sodobnosti očitajo stereotipizacije in rasizem, glavna dilema, ki se ob tem poraja, pa je, ali te knjige umakniti izpred oči mladih bralcev ali jih vendarle brati skozi prizmo zgodovine.

Enid Blyton

Enid Blyton (1897–1968), ki jo poznamo predvsem kot avtorico mladinskih romanov o petih prijateljih, je pravzaprav že lep čas na seznamu pisateljev s stereotipnimi in rasističnimi opisi svojih literarnih likov. Te je prepoznati v zgodbicah o Nodiju, zlasti pri liku zlobneža, pri katerem se je zgledovala po lutkah, v angleščini imenovanih golliwog (skrajšano golly), ki jih je v 19. stoletju ustvarila ameriška ilustratorka Florence Kate Upton z izredno stereotipno podobo temnopoltih. V sodobnejših ponatisih Nodija so omenjeni lik zamenjali z medvedi in goblini.

Obtožbe o rasizmu, ki so aktualne spet od lanskega leta, so se sicer prvič pojavile že sredi šestdesetih, in sicer zaradi otroške knjige The Little Black Doll, ki je bila prvič objavljena leta 1937. V njej nastopa črna lutka, ki jo lastnik sovraži zaradi njenega obraza, vse pa se razreši s ploho »čudežnega dežja«, ki ji spere obraz in je ta spet rožnat. Za rasističnega so označili tudi roman The Island Adventure, obtožbam o seksizmu pa niso ušle niti omenjene knjige iz zbirke Pet prijateljev.

Tisti, ki so se postavili v bran avtorici, so poudarjali predvsem, da so njene knjige številne mlade spodbudile k branju in da je treba upoštevati časovni okvir, v katerem so dela nastajala.

Rudyard Kipling

Knjiga o džungli Rudyarda Kiplinga (1865–1936), prvič objavljena konec 19. stoletja, ki govori o Mavgliju, dečku, ki so ga v indijski džungli vzgojili volkovi, je eno najbolj priljubljenih del za otroke in mlade. Pa vendar so v sodobnem času ugotovili, da zanje ni prav primerna. Mnogi starši v njej vidijo relikt britanske kolonialne preteklosti. Ta pravzaprav odseva iz samega položaja Kiplinga, ki je dolgo prebival v Indiji in na podlagi tega ustvaril dečka, ki postane gospodar džungle in se »obnaša do zveri kot Britanci do Indijcev«, kakor je ponazoril profesor s Harvarda John McClure v knjigi The Colonial Fiction.

Prav zaradi Kiplingovega slovesa kot pesnika britanskega imperija so študenti univerze v Manchestru prekrili mural s pesmijo The White Man's Burden (Breme belega človeka) in se distancirali od drugih del, ki so skušala legitimizirati prisotnost britanskega imperija v Indiji in razčlovečiti ljudi druge rase.

Charles Dickens

Charles Dickens (1812–1870) velja za enega največjih britanskih avtorjev in je znan po delih, v katerih opisuje življenje deprivilegiranih in zatiranih ljudi. A tudi on je zviška gledal na »primitivna« ljudstva v britanskih kolonijah ter verjel, da jih je treba civilizirati in da je kolonizacija pravzaprav njim v dobro. Indijce je v svojih spisih in časopisnih člankih primerjal s psi, po indijskem uporu leta 1857 je celo izjavil, da si želi, da bi bil vrhovni poveljnik v Indiji, da bi lahko iztrebil to raso. Tudi oxfordski slovar angleške literature ga opisuje kot »nacionalista, ki je pogosto stigmatiziral neevropske kulture«.

Eden najbolj kontroverznih likov, ki jih je ustvaril Dickens, je britanski Jud Fagin v romanu Oliver Twist, ki je izhajal v serijah med letoma 1837 in 1839. Lik je opisan zelo stereotipno in razkriva pisateljevo antisemitsko naravnanost.

Harriet Beecher Stowe

Ameriška pisateljica Harriet Beecher Stowe (1811–1896), avtorica približno 30 knjig, je bila znana kot velika nasprotnica suženjstva in eno od del, ki to dokazuje, je znamenita Hiša strica Toma. Temnopolti junaki knjige so prikazani kot enakovredni belcem, glavni junak je tudi bistveno bolj pravičen od njih, pa vendar se pisateljica ni zmogla upreti tedaj uveljavljenim primerjavam temnopoltih s hišnimi ljubljenci ali majhnimi otroki, ki jih je treba vzgajati. Tako zelo, da je bila podoba afriškega sužnja strica Toma rasni stereotip, ki se je v ameriški kulturi utrjeval in ohranjal še leta pozneje. In čeprav je bil namen knjige spodbuditi moralna čustva belcev proti grozotam suženjstva, so opozorili pri ameriškem neprofitnem mediju NPR, je postal lik strica Toma sinonim za hlapčevstvo in sovraštvo temnopoltih do samih sebe.

Med deli, ki so pomembno vplivala na to, kako je Amerika dojemala suženjstvo in življenje temnopoltih, je gotovo tudi film V vrtincu, ki temelji na istoimenski uspešnici Margaret Mitchell, z romantičnim prikazovanjem srečnih sužnjev.

Karl May

Nemški pisatelj Karl May (1842–1912) je v priljubljenem Vinetouju idealiziral Divji zahod, kot zdaj ugotavljajo kritiki, in pri tem namenoma izpustil genocid nad Indijanci oziroma domorodnimi Američani, nezakonito odvzemanje njihove zemlje in uničevanje njihovega življenjskega okolja, o čemer smo v Delu že pisali. Ker so njegove knjige polne romantičnih predstav o Indijancih, so se v založbi Ravensburger odločili, da prekličejo tisk dveh novih knjig o Vinetouju. Zanimivo je, da jih je Karl May začel pisati leta 1875, še preden je edinkrat obiskal Severno Ameriko, a niti takrat ni prišel do Divjega zahoda.

Karl May je bil eden najuspešnejših avtorjev trivialne literature 19. stoletja v Nemčiji. Njegovi pustolovski romani so bili prevedeni v več kot 33 jezikov in so dosegli 200 milijonov naklade. Nasprotniki so razglašali, da škoduje nemški mladini, sam pa se je vselej branil, da imajo njegova dela simboličen značaj.

Dr. Seuss

Podobno je priljubljeni ameriški pisatelj in ilustrator Dr. Seuss (1904–1991), kakor se je na svojih delih za otroke podpisoval pisatelj Theodor Seuss Geisel, svet risal na način, ki po današnji presoji ni več primeren za najmlajše občinstvo. Marca lani je njegov založnik iz ponudbe odstranil šest njegovih del (napisal je sicer več kot 60 knjig za otroke, ki so bile prevedene v 20 jezikov), objavljenih med letoma 1937 in 1976, saj so vsebovala stereotipne in neprimerne ilustracije in karikature temnopoltih in ljudi azijskega rodu.

»Te knjige prikazujejo ljudi na načine, ki so žaljivi in ​​napačni,« so sporočili iz družbe Dr. Seuss Enterprises. Pred to odločitvijo so se, kot so pojasnili, posvetovali z učitelji, vzgojitelji, strokovnjaki za otroško literaturo in drugimi. Teh šest del je: And to Think That I Saw It on Mulberry Street, If I Ran the Zoo, McElligot's Pool, On Beyond Zebra!, Scrambled Eggs Super! in The Cat's Quizzer. V slovenščino je bil preveden le majhen del literature Dr. Seusa, to so knjige Zelena jajca in krača, Muc Kapuc in Lisica Nogavica, ki veljajo za klasična dela v svetovni mladinski književnosti.

Dav Pilkey

Med avtorji z obtožbo rasizma se je znašel tudi sodobni mladinski pisatelj, Američan Dav Pilkey (1966), ki ga slovenska mladina pozna predvsem po grafičnih romanih Pasji mož in Kapitan Gatnik. Marca lani se je svojim bralcem in javnosti opravičil za »škodljive rasne stereotipe in pasivno rasistične podobe« v enem od svojih stripov o kapitanu Gatniku iz leta 2010. Prigode Uka in Glaka, kungfujskih pračlovekov iz prihodnosti (The Adventures of Ook and Gluk: Kung-Fu Cavemen from the Future) govorijo o jamskih ljudeh, ki potujejo skozi čas in se urijo v šoli kungfuja. Knjigo, ki je leto pozneje izšla tudi v slovenščini, je Pilkeyjev založnik Scholastic pred letom dni umaknil zaradi porasta protiazijskega nasilja v ZDA.

Kot je pojasnil avtor, si je s knjigo sicer želel predstaviti raznolikost, enakost in nenasilno reševanje konfliktov z uporabo »načel kitajske filozofije«, vendar se je naposled moral opravičiti, saj so v njegovem poskusu opazili predvsem neprimerne stereotipe.

Skesani avtor se je tudi strinjal z ustavitvijo distribucije in se zavezal, da bo predujem in licenčnine od prodaje knjige doniral organizacijam, ki spodbujajo raznolikost otroških knjig in založništva, ter organizacijam, namenjenim boju proti sovraštvu do Azijcev.