Misija Mangart Chrisa Anthonyja iz Kolorada

Ko je nekdanji ameriški profesionalni smučar Chris Anthony prvič slišal, da so pripadniki 10. gorske divizije ameriške vojske na začetku junija 1945 na Mangartu pripravili smučarsko tekmo, si niti predstavljal ni, da bo o tem naredil cel film. Toda prav to se je zgodilo, iz začetne ideje o nekajminutnem videu je nastal 70-minutni dokumentarec z naslovom Mission Mt. Mangart. Premiera bo 11. novembra, na dan veteranov, v Denverju v Koloradu, načrtujejo pa jo že tudi v Bovcu.



Štiriinpetdesetletni Američan in zagrizen športnik, ki je že pred desetletji vzljubil Julijske Alpe, se med pogovorom o tem, kako je nastala »mogočna zgodba o legendarni 10. gorski diviziji«, kakor je podnaslovil dokumentarec, še vedno smeje in čudi, kako mu je to uspelo. Kar nekaj naključij se je prepletlo, da je film nastal, dve od ključnih sestavin, ki sta pripomogli k temu, sta gotovo bili zavzetost domačinov, da bi zgodbo povedali, in avtorjeva odgovornost do njih.



Prvo naključje je bilo, da prihaja Chris Anthony iz Kolorada, ameriške zvezne države, kjer se je urila omenjena divizija ameriške vojske, le kakih 50 kilometrov od njegovega doma. Drugo naključje ga je privedlo v Julijske Alpe; pred 28 leti je v Ovčji vasi (Valbruna) obiskal prijatelja, nekdanjega italijanskega vrhunskega smučarja Marca Tonazzija, ki je po rodu iz Vidma. Povezala sta se še poslovno in začela na to območje voditi ameriške smučarje. Chrisu je postajal ta gorski svet tudi v Sloveniji čedalje bolj domač, še zlasti čudoviti Mangart sredi njega, kakor ga je opisal.
 

Vojaki na smučeh

Tukaj se je njegova pot, spet prek Marca Tonazzija, prepletla z Janezom Kavarjem, brigadirjem slovenske vojske v pokoju, in njegovo zgodbo o tekmi, ki so jo 3. junija 1945 na Mangartu pripravili pripadniki 10. ameriške gorske divizije. Na območje so takrat prišli zaradi nerešenega mejnega vprašanja, toda tam, pod Mangartom, jih je očitno zamikala snežna odeja, ki je bila tik pred poletjem že malo načeta, a očitno je je bilo dovolj za tekmovanje.



Na štartu je bilo več kot 70 tekmovalcev, na cilj jih je prispelo 25, najboljši je bil narednik Walter Pranger, Švicar, ki je leta 1936 emigriral v ZDA. Mimogrede: še isti mesec je slavil v kombinaciji na vseameriškem tekmovanju na avstrijskem Velikem Kleku, ki je bilo hkrati z mangartsko tekmo prvo pravo merjenje moči ameriških alpskih smučarjev v Evropi po žalostnih zapletih na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu, kakor je poročal v Delu Blaž Močnik na začetku junija 2011. Takrat so namreč na Mangartu pripravili spominsko tekmovanje.

Janez Kavar, ki ga kot Tržičana po rodu smučanje že samo po sebi zanima, še zlasti pa vojaško smučanje, je do te zgodbe ravno tako prišel po spletu naključij in tako rekoč s povečevalnim steklom. »To je bila tekma, za katero Slovenci niti vedeli niso, Američani pa so že pozabili nanjo,« je dejal. V letih 1995/96 je Kavar študiral na šoli ameriške kopenske vojske. Ob koncu je obiskal tudi Kolorado in kot ljubitelj smučanja v prostem času šel še v Vail in si ogledal enega najboljših smučarskih muzejev na svetu.


»Tam me je najprej pritegnila slika Mateje Svet, ki je zmagala na svetovnem prvenstvu v Vailu. Zraven te fotografije pa je bil kot, posvečen 10. gorski diviziji. To je bila edinstvena divizija za čas druge svetovne vojne, v kateri so bili sami izbrani alpinisti, planinci in tudi cvet ameriškega alpskega smučanja. V spomin sem si kupil monografijo z naslovom Soldiers on Skies (Vojaki na smučeh). V njej sem najprej naletel na fotografije gorskega urjenja na Mangartu, nekaj strani naprej pa v zelo drobnem tisku faksimile naslovne strani časopisa Blizzard, to je bil časopis 10. gorske divizije med vojno. Na njej je bila fotografija in naslov Walter Pranger wins first Apine race,« je pripovedoval Kavar.


S povečevalnim steklom je razbral, da na faksimilu piše Mangart in 3. junij 1945. Ko se je vrnil iz ZDA, je začel to bolj resno raziskovati, tudi ob pomoči ameriških kolegov, zlasti denverske javne knjižnice in arhiva omenjene divizije, kjer so si želeli izvedeti izvor nekaterih fotografij.
»S šopom fotografij v rokah sem šel na Mangart. Ko sem prišel na Mangartsko sedlo, sem se malo obrnil naokrog in ugotovil natančno lokacijo tekme.« In tako je iz tistega drobnega faksimila nastala zgodba, ki je kmalu začela žuliti Chrisa Anthonyja.



 

Odgovornost do domačinov

Američan je fascinantno zgodbo, ki je niti v Koloradu niso poznali, hotel deliti. Začel je iskati produkcijsko hišo, ki bi jo to zanimalo, medtem pa je navdušenje v Sloveniji naraščalo, Chris je bil vse bolj vpet v to in na koncu je že čutil odgovornost, kakor je med smehom pripovedoval. Nekaj izkušenj s snemanjem filmov je imel, saj je večkrat sodeloval s produkcijsko hišo Warren Miller Entertainment, ki je specializirana za filme o smučanju, zato se je odločil narediti videoposnetek, dolg morda deset minut, in ga objaviti na youtubu. »Toda ko sem se začel poglabljati, je bilo informacij čedalje več. Nenadoma sem se znašel sredi gigantskega projekta, s katerim sem se na koncu ukvarjal šest let,« je vzkliknil avtor, producent, scenarist in režiser filma v eni osebi.



Epidemija covida je pri tem imela vsaj en blagodejen učinek: imel je pet mesecev časa, da se je posvetil celotnemu gradivu, ga uredil in sestavil v film, ki je zdaj končan. Medtem ga je brez vsakih pričakovanj prijavil na festival svetovnega filma v Cannesu – Cannes World Film Festival (ki ga ne smemo enačiti s canskim festivalim, ki se je končal pred dnevi) oziroma njihovo spletno stran, na kateri vsak mesec v posameznih kategorijah izbirajo najboljše filme. Čez nekaj časa so mu sporočili, da je njegov film zmagal v mesecu aprilu v kategoriji zgodovinskih dokumentarnih filmov in da se bo na začetku prihodnjega leta potegoval za naziv najboljšega v letu 2021. Ambasadorka filma je tudi ameriška vrhunska smučarka Mikaela Shiffrin, ki je v filmu ravno tako dobila eno od vlog.

»Film sem naredil kot zahvalo svojim slovenskim prijateljem ter iz strasti in ljubezni do te umetnosti, nikoli pa si nisem mislil, da bo tako uspešen. Zelo sem ponosen,« je dejal v telefonskem pogovoru, tokrat že iz Italije, kamor se je namenil na enega od filmskih festivalov in na obisk k prijateljem, ki jih že lep čas ni videl zaradi covida. Te kraje namreč redno obiskuje, v Slovenijo pride vsaj trikrat ali štirikrat na leto, za september že načrtuje kolesarjenje. Njegova najljubša tura je na Mangart, seveda.
 

Veterani in vojaki prostovoljci

Zaradi filma je kakih osemkrat obiskal Slovenijo in vedno znova ga je presenetila zavzetost domačinov. Še zlasti ko so leta 2019 poustvarjali tekmovanje; snemalca sta delala za res malo denarja, domačini so se prostovoljno spremenili v tekmovalce. Vloge so prevzeli smučarski veterani iz Bovca in vojaki. Veterani so imeli že sami nekaj opreme, deloma pa jim jo je posodil Tonazzijev brat, ljubiteljski zgodovinar in zbiratelj artefaktov 10. gorske divizije.



»Ker nisem imel denarja, sem moral večino narediti sam oziroma z zelo malo denarja. Pripravljenost Slovencev na sodelovanje je bil izjemna, tisto snemanje je bilo nekaj čarobnega,« je vzneseno pripovedoval Američan, ki smuča od malega in pravi, da se ima temu športu zahvaliti, da je videl toliko sveta in spoznal toliko čudovitih ljudi. Film je produciral pod okriljem svoje neprofitne organizacije, ki se ukvarja z izobraževanjem mladine, stroški zanj so bili okoli 130.000 dolarjev. Kakšnega dobička ne pričakuje, a če bi že bil, bo šel organizaciji oziroma za programe za izobraževanje mladih.

V občini Bovec že načrtujejo slovensko premiero, kdaj, še ni določeno, saj je treba film podnasloviti ali sinhronizirati, vsekakor pa pričakujejo, da bo privabil veliko Američanov. Župan Valter Mlekuž: »Prepričan sem, da bodo po predstavitvi filma pri nas in v ZDA začeli obiskovalci prihajati od vsepovsod na Bovško, in ko bodo prišli pod Mangart, si bodo zagotovo ogledali tudi druge lepote Slovenije.«