Praznujete 40 let glasbenega ustvarjanja. Kaj štejete za začetek?

Moja glasbena zgodba se ne začne z Big Foot Mamo. Pri enajstih letih sem začel igrati v šolskem tamburaškem orkestru, ker sem hotel priti v stik s strunami. Takrat oči ni sinu kar tako kupil kitare, ki sem si jo želel. Nisem bil iz glasbene družine. Tisti, ki smo bili v orkestru dobri, smo nato prestopili čez cesto k orkestru Mandolina. Takrat pa mi je oči že kupil kitaro in sem se v ritem sekciji orkestra naučil kitarske akorde. V orkestru Mandolina sem bil kar petnajst let. Ko je prvič na kitari zazvenel akord, je bilo to tako lepo, da potem glasbe nisem želel le poslušati, ampak sem jo hotel zares slišati. Imel sem trinajst let in od takrat jih je minilo 40.

Sprva ste z Big Foot Mamo (BFM) igrali le priredbe, potem pa ste vi začeli pisati avtorske skladbe.

Z BFM nismo imeli ambicij, da bomo postali popularni in igrali lastne stvari. Zabavno nam je bilo igrati priredbe in to nam je bilo dovolj, dokler nas ni poklical Peter Lovšin, da bi bili njegova predskupina. Bilo je lepo, dobili smo za bencin, zabavali smo se in ni nam bilo treba biti ob petkih v Ljubljani. Ko pa sem med publiko poslušal Lovšina, mi je postalo jasno, da če želiš, da te povabijo kot glavno skupino, mora najprej publika prepevati tvoje pesmi. In sem jih začel pisati. Prvi komadi so bili čisto podobni Lovšinovim, tako da sem potreboval še ta preskok, da smo prišli do zvoka BFM.

Ta klasični zvok BFM se je na tretji plošči spremenil. Led s severa zveni drugače.

Res je. Vedno bolj sem bil naveličan garažnega zvoka in pesmi s tremi akordi. Takrat se je veliko vrtela pesem Creep skupine Radiohead, ki mi je bila izredno všeč. Imela je neko zamorjeno, ampak lepo noto. Začel sem pisati Led s severa in spomnim se, da sem pesem prinesel na vajo in jo fantom zaigral. Oni pa so me začudeno gledali, kaj pa zdaj Gušti mori. Kakšen mesec smo potrebovali, da smo jo začutili. Ko je končno zazvenelo, je bilo noro in ta pesem je prepričala tudi ljubljansko publiko, ki do takrat ni bila ravno na naši strani. Bolj smo bili popularni v provinci. Ljubljana je padla zadnja.

Na solistični poti ste se lotili modernejših zvokov. Tudi pesem Moj drajv, s katero napovedujete ploščo, ima elektronsko funky podlago.

Z leti sem šel v smer pisanja pesmi in sem kitaro zanemaril. Ni me več pritegnila. Pa tudi nikoli nisem bil zelo dober kitarist. Ugotovil sem, da sem na svetu bolj za pisanje glasbe, vokalnih melodij in aranžmajev kot pa kot kitarist. Zanimal me je pop, kot so bili Michael Jackson, Prince, Duran Duran, Eurythmics ali UB40. Pri BFM se nisem smel pohvaliti, da mi je taka glasba všeč. Garažne glasbe sem se najedel in v njej tudi nisem bil več kreativen. Ko sem poskušal pri BFM potisniti naprej pes­mi z bolj pop noto, sem ostal v tem razmiš­ljanju zelo sam. Še posebno Grega Skočir, ki je pel moje pesmi, je imel veliko povedati. In sem si rekel, zakaj bi spreminjal bend, če bend tega noče.

Na solistični poti ste pred mikrofon vabili vokalistke, do zdaj se jih je zvrstilo že kar nekaj. Pri pesmi Moj drajv pa ste za mikrofon prijeli sami.

Sam nisem frontman, vedno sem se počutil kot frontman iz ozadja. Pri BFM sem igral kitaro in Grega je bil odličen frontman, enako je bilo, ko sva sodelovala s Polono Kasal. Dokler tudi Polona ni več hotela peti tistega, kar sem napisal. Zato sva se razšla. Ugotovil sem, da bom moral izstopiti iz območja udobja v območje neudobja. Moral sem prijeti za mikrofon, čeprav nisem zaupal svojemu vokalu. Namesto da bi trošil energijo za iskanje druge pevke, sem jo usmeril v učenje in sem najel učitelja petja. Ni se mi več dalo prepričevati drugih, da je tisto, kar napišem, dobro. Tu in tam še napišem pesem za vokalistko, tako da sva se na Emi predstavila s pevko Leyre, ampak na Emi je vokal zares pomemben.

Kako pa se zdaj kot frontman počutite na odru?

Ni lahko priti na oder in povedati to, kar si, dati srce na pladenj. Zame je to kar težka naloga. Veliko težje je peti pred publiko, ker se ta ne odzove takoj, kot v studiu. Tam te sicer producent živcira, ker nikoli ne odpoješ dobro, ampak to sprejmem. Na živih nastopih pa nikoli ne veš, kakšen bo odziv publike.

Morda je njen odziv takšen tudi zato, ker v solistični karieri niste postregli s takšnimi uspešnicami kot pri BFM?

To je res. Pesmi, ki jih pojem, niso dosegle takšnih vrhov, kot sta jih Led s severa ali Črn tulipan. Ampak imam dober občutek. To ne pomeni, da sem že splezal na konja. Še vedno plezam. In to plezanje mi ustreza. Ko bom imel namreč enkrat občutek, da sem že splezal na konja … No, takšen občutek sem kdaj že imel, ampak je šlo potem vedno le navzdol.

V videospotu Moj drajv je motiv tudi šopek tulipanov. Med njimi sicer ni črnih – znano je, da ste pesem Črn tulipan posvetili takrat svoji bodoči ženi Chantal, ki prihaja iz dežele tulipanov. Gre tu vseeno za kakšno simboliko?

Res je. Šopek predstavlja vsa dekleta, ki so del moje glasbene kariere, seveda pa so še posebej metafora za mojo ženo Chantal, ki je še danes del moje poti.

Ko je pred časom nekdo vprašal, kdo je Kris Guštin, je bil odgovor, da Guštijev sin. Danes pa je pogostejše vprašanje, kdo je Gušti, in je odgovor, da Krisov oče.

Gre za proces. Svet se vrti naprej in prihajajo novi idoli. Zelo ponosen sem na Krisa, da je z Joker Out dosegel, kar je. Tako da vem, da marsikdo ne ve, kdo je Gušti, še dobro pa ve, kdo je Kris. Ali me to moti? Ne, ne moti me, ker jaz še vedno lahko živim od glasbe. Imam toliko pesmi, ki se vrtijo, da lahko živim od avtorskih pravic. Tako da sem zadovoljen sam s seboj in me kaj takega niti najmanj ne moti. Upam, da bo Kris naredil še korak ali dva več od mene. Kot sem rekel, z BFM sprva nismo imeli ambicij po uspehu, Joker Out pa so od vsega začetka vedeli, da jim bo uspelo, in so tako tudi delovali. In tukaj imajo prednost.

Bojan Cvjetićanin je za Vikend dejal, da ste jim na začetku kariere tudi pomagali, da so bili predskupina BFM, producenta Žareta Paka pa je Kris spoznal že kot otrok, ko je z vami hodil v studio.

Da so bili predskupina BFM, so si prislužili kar sami, ker so bili dobri. Nisem jaz klical BFM, BFM so jih sami povabili. Žareta pa sem predlagal Krisu, ker se mi je zdelo, da bi morali sodelovati, čeprav na začetku nisem mislil, da so dovolj zreli zanj. Žare ima poseben način dela in te pohvali tako, da te užali. Dela na ciničen način. Tako da nisem vedel, ali bodo lahko delali z njim, še posebno Bojan. (smeh) Tu sem jim pokazal pot, nikoli pa nisem klical urednikov ali novinarjev, da ima moj sin bend. Vse, kar so dosegli, so dosegli sami. Večkrat sem sicer Krisu kaj predlagal, on pa je kaj upošteval, česa tudi ne. Rekel sem mu, da ni dobro za bend, če bo Bojan vodil Emo. Delate veliko napako! Ni me poslušal in Bojan je vodil Emo, ampak je bilo za skupino le še bolje. Jaz črpam iz naših časov. Si predstavljate, da bi takrat Skočir vodil Emo? Saj bi nas raztrgali!

Tudi vi ste imeli televizijsko avanturo in ste eno sezono vodili oddaje Slovenski vodni krog. Vas je še kdaj zamikalo kaj podobnega?

Imam zelo lepe spomine. Ampak me je bilo treba dolgo prepričevati. Verjetno je pretehtalo to, da je bil ravno čas, ko mi je prišel prav vsak evro. In to, da je šlo v oddajah za vodo, naravo, kar imam rad.

Pesem Moj drajv napoveduje izid plošče. Bo plošča v slogu pesmi?

Izdal bom dvojno ploščo. Na eni bom pel jaz, na drugi bodo sodelovanja. Izšla bo enkrat spomladi, ne vem pa še natančno, kdaj. Plošča bo raznolika. Tudi na koncertu bo kar pisano, saj bom povabil goste, ki so najbolj zaznamovali mojo glasbeno pot. Za nekatere še ne vem, ker niso v Sloveniji. Hrvatica Ema Gagro živi v Københavnu in je pravkar rodila. Zelo težko bo prišla, drugi pa so navdušeni.