Megazakon

Besede megazakon danes še ne najdete v slovarju, saj je šele rojena – tako rekoč še topla. Njeni avtorji so jo sestavili iz besed zakon, slovanskega izvora, in mega, grškega izvora.

O zakonih in o tem, koliko bi se jih morali držati, imamo ljudje mešane občutke. Vemo, da so zakoni na svetu zato, da se jih držijo drugi ljudje. Če se jih ne bi, bi nastal kaos. Zase si pridržimo pravico, da se zakonov držimo po potrebi in lastni pameti in da se jih, kadar nam to ustreza in če se jim ne moremo izogniti, držimo le po črki, ne pa tudi po duhu.



Slovar slovenskega knjižnega jezika pove, da je zakon splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi, jezikovna raba pa, da je zakon v slovenskem jeziku lahko predlagan, sprejet, veljaven, zaščiten, največkrat pa nov. Naš najnovejši zakon je megazakon, pri čemer izvorno grška beseda mega pomeni nekaj velikega, pomembnega. Ta beseda ima danes v slovenščini še en pomen: nekaj, do česar imamo pozitiven odnos. Mega, stari, rečemo, če smo relativno mladi in z nečim res zadovoljni. Ko nam je nekaj res mega, tej stvari rečemo tudi zakon. Zakon, stari! Koliko je megazakon, namenjen reševanju posledic zmede, v katero smo padli, v tem smislu res zakon in res mega, bo pokazal čas in je – kot vedno – odvisno od ljudi.



Zakon je izvorno pomenil nekaj takega kot počelo, začetek. Vsak nov zakon tako etimološko kot za družbo pomeni tudi začetek nečesa novega. Nove okoliščine, nov začetek, nova beseda in, upajmo, na novo ozaveščen občutek za drugega.

*** 

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Simona Klemenčič.