Med tednom Američani, za vikend Slovenci

Tudi v ZDA stoji kozolec, z zvonci strašijo kurenti, vernike pozdravlja podoba brezjanske Marije in na festivalu kranjskih klobas je priljubljena sladica potica. In medtem ko se po svetu pogosto širi glas o prvi dami Melanii Trump, morebitni demokratski kandidatki za predsednico Amy Klobuchar ter astronavtki Suniti Williams, aktualna razstava Slovenci v ZDA danes pred Arhivom Republike Slovenije izpostavlja predvsem druge slovenske Američane in njihovo življenje.

Leta 2000 se je 175.099 prebivalcev ZDA izreklo za Slovence, navaja spletna stran ministrstva za zunanje zadeve, a po neuradnih ocenah v ZDA živi od 300 do 600 tisoč Slovencev in njihovih potomcev. Kar tri četrtine jih živi v zveznih državah Ohio, Pensilvanija, Illinois, Minnesota, Wisconsin in Kalifornija. Eden najaktivnejših članov slovenske skupnosti v ZDA je zgodovinar, filmar in strokovnjak za odnose z javnostmi Joe Valenčič, čigar stari starši so se iz okolice Ilirske Bistrice v Cleveland preselili med obema vojnama. Kot raziskovalec življenja Slovencev na severnoameriški celini je tudi avtor aktualne razstave. Pogosto obišče Slovenijo in ta mesec je pri nas predaval o različnih vidikih življenja rojakov v ZDA.
 

Zakaj se ameriškim Slovencem zdi tako pomembno brskati za svojimi koreninami?

Tudi sam jih pogosto sprašujem, kaj iščejo. Mislim, da je povezano s tem, da je življenje danes zelo nestanovitno, poreklo pa jim nekako izpolni osebno identiteto. Američani lahko izklopimo svoj ameriški del in smo med tednom Američani, za vikend pa Slovenci. Obožujemo vse plati svoje identitete.



Zmeraj je bilo zanimanje za vezi s Slovenijo, ampak z internetom se je odprlo več možnosti. Ti, ki zdaj brskajo za svojimi koreninami, niso le upokojenci, ki imajo čas in denar, med njimi so tudi mlajši. Običajno obžalujejo, da niso govorili z babico oziroma da niso ohranili stikov s sorodniki, to pa se je zgodilo večinoma zaradi pomanjkljivega znanja slovenščine.

Toda kot član sveta vlade za Slovence po svetu lahko povem, da je med potomci izseljencev vselej zanimanje tudi za študij in delo v Sloveniji, enako kot je v izseljenskih skupnostih v Avstraliji, Nemčiji ali Južni Ameriki. Tisti, ki enkrat obiščejo Slovenijo, pa so tako ali tako navdušeni, saj vidijo, da je to lepa dežela, da so ljudje dostopni, da sta tu dobra hrana in tudi glasba ...


 

So kdaj nad domovino prednikov razočarani?

Ne slišim, da bi kdo bil razočaran. Za rodoslovce je zanimiv vsak podatek, ki ga najdejo. Edino razočaranje je, da ne razumejo slovensko, saj bi radi izvedeli še več. Nekateri so razočarani nad Ljubljano, češ da je mesto kot vsa druga po svetu. Toda Ljubljana je vendarle prestolnica ene od evropskih držav, hkrati pa še vedno zelo kaže svojo slovenskost.

Večina potomcev izseljencev – v nekaterih družinah že peta generacija – zna le kakšen stavek ali besedo v slovenščini, ponavadi kakšno žaljivko ali kletvico, skoraj vsakdo pa obžaluje, da ne razume več slovensko. Zdaj imamo tudi tečaje slovenščine po internetu, ki jih na clevelandski državni univerzi desetletje razvija profesor Luka Zibelnik. V Clevelandu in Chicagu imamo že več let sobotno šolo slovenščine, torej je za učenje jezika kar nekaj priložnosti. Tretjina učencev pa sploh niso Slovenci, temveč so z njimi v stikih in uživajo v naši hrani, veselicah ali pa so slavofili. Ali pa si izberejo slovenščino kot dodaten jezik med študijem.
 

Je internet vplival tudi na predstavo o Sloveniji? Zdi se, da so izseljenci dolgo gojili podobe iz časa, ko so zapustili domovino.

Da, nekateri o njej razmišljajo kot iz časov, ko jo je zapustil dedek, tu in tam me še vedno kdo vpraša, ali so ceste pri vas asfaltirane. A je tudi obratno. Slovenci prav tako mislite, da v izseljenskih skupnostih plešemo samo polko in jemo kranjske klobase in smo veseljaki, na naših spletnih straneh pa lahko vidite, da smo malo bolj sofisticirani.
 

Toda res je tudi, da priljubljenost kranjske klobase in potice ne usahne. Nekateri se z izdelovanjem kranjskih klobas še vedno preživljajo. Kakšen je danes njun status?

V Clevelandu imamo od deset do dvanajst mesnic, ki izdelujejo prave kranjske klobase, tudi vsaka večja slovenska skupnost ima svojega mesarja. Ko sem predaval v Iron Rangeu v severni Minnesoti, sem videl, da tamkajšnje slovenske mesnice dobro delajo. Bil sem v Rock Springsu v zvezni državi Wyoming, to je sredi ničesar na Divjem zahodu, kjer sem se srečal z direktorjem krajevnega muzeja, in ko sem ga vprašal, kaj je njihova kulinarična posebnost, mi je odgovoril, da je kronska klobasa in da ima neko povezavo s Slovenci. Torej poznajo naše klobase tudi kavboji.  

Slovenstvo v ZDA se je ohranjalo predvsem znotraj verske skupnosti. Ali število vernih med mlajšimi kaj upada?

Natančnega števila ne poznam, vem le, da je po ZDA še okoli trideset slovenskih župnij, vendar večinoma nimajo več maš v slovenščini, gojijo pa svoja katoliška, tudi skavtska društva in so pomembne ne samo za Slovence, ampak za širšo lokalno skupnost. Župnije imajo še vedno velik pomen pri ohranjanju slovenskih običajev in tradicije, a enako kot drugi Američani potomci slovenskih izseljencev prestopajo v druge vere, nekateri pa jo popolnoma opustijo, kar je vsesplošen trend v ZDA. Kot sem slišal, je najhitreje rastoča vera ateizem.
 

Koliko je še zamer do komunizma?

Ti, ki so prišli v manjšem izseljenskem valu po drugi svetovni vojni in so se izselili zaradi političnih razlogov, so že precej v letih. Čeprav so tudi otroci nekaterih privzeli starševska stališča oziroma zamere, pa razumejo, da so zdaj drugačni časi, da je Slovenija samostojna, svobodna in demokratična država. Tu in tam se komu zareče, da je doma iz Jugoslavije, a mislim, da v spominu mladih generacij ni zamer. To so že pete ali četrte generacije.

Emigracija Slovencev v ZDA se je začela v 70. letih 19. stoletja, prve kmetije v Minnesoti so nastale okoli leta 1870 zaradi misijonarjev, pa tudi zato, ker je bila tudi drugod po ZDA zemlja napol zastonj. Ko se je to končalo, so si slovenski izseljenci tako kot drugi iz Evrope delo poiskali v tovarnah.


 

In rudnikih.

Ja, tudi rudnikih. Toda pri raziskovanju po ZDA sem ugotovil, da Slovenci niso bili samo tovarniški delavci, uspeli so tudi s svojimi idejami in posebnimi talenti. Denimo, slovenske izdelovalke slamnikov v New Yorku so konec 19. stoletja dominirale v tem poslu, slovenski izseljenci iz Trbovelj, Hrastnika in Zagorja ob Savi pa v istem času v steklarski industriji v Zahodni Virginiji, od koder je bila kar polovica vseh steklenih izdelkov v ZDA. Svoj vpliv so obdržali vse do 80. let 20. stoletja, dokler ga ni spremenila Kitajska.

Naše darilo ameriški kulturi je gotovo slovensko-ameriška polka, na katero opozarja tudi razstava. Širiti se je začela v 40. letih in po vojni postala znana po vseh ZDA ter je priljubljena še danes. Kot direktor muzeja slovensko-ameriške polke v Ohiu lahko povem, da prirejamo šest plesov na leto in tudi festival kranjskih klobas, ki ga je minuli mesec obiskalo 1300 ljudi. Konec novembra bo 52. tridnevni festival slovensko-ameriške polke, na katerem vsako leto podelimo nagrade za življenjsko delo, ansambel leta, zgoščenko ...
 

Se torej takšni ansambli še vedno na novo rojevajo?

Da, ko že kaže, da bo vse šlo v nič, pride nova generacija, nova energija, nova tehnologija. Z internetom in digitalizacijo lahko v poslušanju uživaš kjerkoli. Sam vodim slovensko radijsko oddajo vsako soboto, ki jo po spletu lahko poslušajo povsod. Imamo nove ansamble, nadarjene glasbenike, ki ne samo posnemajo starejše izvajalce, ampak melodije preigravajo tudi na novo, malo bolj na rock ali country.
 

Kako se še spreminja življenje potomcev slovenskih izseljencev?

Seveda ni enako kot pred desetletji, a v vsaki skupnosti vztrajajo stalnice: glasba, hrana in obljuba – vsaj enkrat obiskati Slovenijo.