Luksuz v karanteni

»Čevlji, ki nas vračajo v lahkotnejšo in bolj sanjavo dimenzijo ter bodo po končani izolaciji odšli na zmenkarije s fanti ali prijateljicami, podpirajo krizo v bolnišnicah. Zamišljamo si, kako prijetno se bo srečati, se objeti in se vrniti v življenje, ki ga imamo radi,« pihajo na dušo spletnim kupcem pri prestižni italijanski znamki čevljev Sergio Rossi. Obljubljajo, da bodo izkupiček od vsakega para, prodanega med 14. in 20. marcem, namenili boju proti covidu-19, poleg tega so milanski bolnišnici donirali 100.000 evrov.

Te dni je po dve postaji za intenzivno nego in reanimacijo v tri milanske bolnišnice poslala modna hiša Prada, prvi, ki je ob izbruhu koronavirusa v Italiji pokazal solidarnost, pa je bil modni oblikovalec Giorgio Armani. Najprej s tem, da je na milanskem tednu mode prejšnji mesec kolekcijo za prihajajočo jesen in zimo predstavil v prazni dvorani, le s prenosom v živo po spletu, nato je v začetku marca doniral 1,25 milijona evrov trem milanskim bolnišnicam, nacionalnemu infekcijskemu inštitutu Spallanzani v Rimu in civilni zaščiti.



Več kot 4 milijone evrov pomoči je zbrala ena najslavnejših modnih vplivnic Chiara Ferragni z možem, italijanskim raperjem Fedezom, kreativna direktorica modne hiše Versace Donatella Versace in njena hči Allegra sta milanski bolnišnici San Raffaele donirali 200.000 evrov za oddelek intenzivne terapije, družina Benetton pa je prek holdinga Edizione podarila 3 milijone evrov štirim bolnišnicam v Trevisu, Milanu in Rimu.

Oglasil se je tudi francoski konglomerat Kering, v portfelju katerega je cela vrsta italijanskih znamk (Gucci, Bottega Veneta, Saint Laurent, Balenciaga, Alexander McQueen, Brioni, Pomellato) oziroma zanje delajo proizvodni obrati v Italiji, z 2 milijonoma evrov pomoči najpomembnejšim zdravstvenim ustanovam v Lombardiji, Benečiji (Venetu), Toskani in Laziu. Izvršni direktor Guccija Marco Bizzari pa je osebno doniral 100.000 evrov zdravstveni ustanovi AUSL-IRCCS z osmimi bolnišnicami v Reggiu Emilii, od koder je doma.
 

Dvanajst ton gela

Na poziv oblasti, naj proizvajalci pomagajo po najboljših močeh, se je v Franciji te dni odzval Keringov tekmec, luksuzni imperij Bernarda Arnaulta LVMH. V treh tovarnah, v katerih sicer izdelujejo kozmetiko in parfume za modne hiše Christian Dior, Givenchy in Guerlain, so zagnali proizvodnjo hidroalkoholnih gelov, s katerimi bodo brezplačno oskrbovali zlasti 39 javnih bolnišnic v Parizu. S tem bodo nadaljevali, dokler bo treba, so sporočili v uradni izjavi. Že konec tega tedna bi v bolnišnice razposlali kar 12 ton gela.



Podobno se je v Italiji proizvodnje kirurških mask lotila skupina Miroglio, kupcem znana po znamkah Motivi, Elena Mirò in Caractère, sicer pa je s štirimi tovarnami velika proizvajalka tekstila tudi za mnoge druge znamke po svetu.
Tako Kering kot LVMH sta že ob izbruhu epidemije na Kitajskem, svojem pomembnem trgu, donirala sredstva tamkajšnjemu Rdečemu križu, a ves ta altruizem znanih modnih imen se zdi bolj poceni reklama, drobiž že v primerjavi z donacijami za obnovo v požaru poškodovane notredamske katedrale – LVMH je obljubil skoraj 200, Kering okoli 100 milijon evrov – kaj šele v primerjavi z zaslužki, ki jih modni velikani kujejo na račun tako okolja kot delovne sile. Tudi v Italiji, kar je bilo te dni mogoče videti v francoskem dokumentarnem filmu Temna stran razkošja na Televiziji Slovenija.

LVMH, pod okriljem katerega so med drugim Louis Vuitton, Christian Dior, Givenchy in Fendi, je po poročanju Forbesa lani dosegel prodajo v vrednosti 53,7 milijarde evrov, kar je za 15 odstotkov več kot leto prej. Najbolj donosni del posla sta prav moda in usnjena galanterija, ki prinašata tretjino prihodkov, lani sta jih prinesla za petino več kot leta 2018. Že predlanskim so imeli rekordno prodajo, in to predvsem zaradi kitajskih kupcev. Prvi mož Bernard Arnault, ki je konec preteklega leta za hip postal celo najbogatejši zemljan, je na letošnji Fobesovi lestvici skupaj s svojo družino četrti najpremožnejši človek na svetu. Prvi mož Keringa François-Henri Pinault pa z družino med petičneži zaseda 30. mesto. Tudi Kering je imel lani rekordno prodajo v vrednosti skoraj 16 milijard evrov, to je bilo za 16 odstotkov več kot leto prej, za paradnega konja pa velja Gucci: lani je ustvaril kar 9,63 milijarde evrov prihodkov.


 

Negotovi časi tudi za modo

Čeprav krize, tudi gospodarske, navadno ne prizadenejo trga luksuza, pa je izbruh koronavirusa, ki je v manj kot treh mesecih prerasel v pandemijo, močno zaznamoval modni svet. Že na februarski newyorški teden mode, prvi na urniku velikih modnih tednov, na katerih prestižne modne hiše predstavijo svoje kolekcije za širše množice (prêt-à-porter) za prihajajočo sezono in sklenejo posle s trgovci, zaradi izbruha koronavirusa na Kitajskem niso prišli ne kitajski trgovci ne kitajske spletne vplivnice, ki imajo na douyinu, kitajski različici tiktoka, na milijone sledilcev. Nekateri od ameriških oblikovalcev zaradi ustavitve proizvodnje in dobave iz Wuhana svojih kolekcij niso mogli dokončati, a velika modna imena so se le predstavila. Tudi londonski teden mode so izpeljali brez posebnosti, sicer prav tako brez kitajskih gostov, toda znamke, kot je Burberry, so prav z mislijo nanje svoje predstavitve v svet prenašale po spletu.

Kitajski kupci so nadvse pomembni: po ocenah investicijske banke Jefferies Group so lani k 272 milijardam evrom, kolikor so potrošniški po svetu zapravili za luksuzne izdelke, prispevali kar 40 odstotkov.

Že precej drugače je bilo na milanskem modnem tednu v drugi polovici februarja. Kot so ugotovili pri britanskem Telegraphu, je bilo v glamuroznih showroomih namesto kosov, ki bi nagovarjali značilen okus azijskih kupcev, opaziti bolj minimalistične, izčiščene kose, s katerimi so očitno merili na tedaj še neprizadet ameriški trg. Na pariškem modnem tednu, ki se je začel tik za milanskim, so pred modnimi revijami že delili zaščitne maske, mnogi veliki trgovci s prestižnimi znamkami in tudi predstavniki medijev pa so predčasno zapustili Pariz ali tja sploh niso prišli. Vse modne dogodke, med njimi modne tedne v Tokiu, Šanghaju in Pekingu, ki bi morali biti v tem času, ter posamične revije Ralpha Laurena v New Yorku, Burberryja v Šanghaju, Guccija v San Franciscu in Prade v Tokiu, napovedane aprila in maja, so bodisi odpovedali bodisi prestavili.
 

Radikalno resetiranje?

S krizo zaradi koronavirusa se je, kot so zapisali v New York Timesu, »le še okrepilo vprašanje, ki visi nad modo v zadnjih letih. Modne revije so dragi in zahtevni dogodki, ki obremenjujejo tudi okolje. Ali so še vredni, da vzamejo kar cel mesec?« Celo Pinault se je v Parizu spraševal, ali ne bi industrija raje digitalizirala teh svojih razstavnih prostorov in se spomnila novega sistema prodaje. Da morajo v času krize razmisliti o radikalnem resetiranju, je poudarila tudi urednica ameriške izdaje Voguea Anna Wintour. Pri tem velja spomniti, da je modna industrija druga največja onesnaževalka okolja, takoj za naftno.

Toda problem seveda ni le v predstavitvi kolekcij na modnih revijah, ampak predvsem v njihovi prodaji, ki se dogaja v zakulisju, v tako imenovanih showroomih. Potniki, ki jih na modne tedne v New York, London, Milano in Pariz pošiljajo trgovci, tako prestižne veleblagovnice kot spletne platforme, se tam pogajajo o nabavi, količinah in cenah, odločajo se, kaj bodo naslednjo sezono prodajali. Ayse Ege, ustanoviteljica prestižne znamke Dice Kayek iz Pariza, je za NYT pred dnevi povedala, da ima veliko njenih poslovnih partnerjev že okleščen proračun, da odpovedujejo naročila ali skušajo izpogajati popuste, še zlasti zato, ker je prihodnost tako zelo negotova. Kljub temu se trgovanje ni popolnoma ustavilo, z oblikovalci tako iz Pariza kot Milana poteka na daljavo z videoklici in visokoresolucijskimi katalogi, čeprav ne omogočajo ne pogleda od blizu ne otipa izdelkov.