»Denar je, ob upoštevanju naklade, v kateri je tiskan, množične distribucije in permanentne prisotnosti ena najmočnejših projekcij vizualne podobe države. Je izredno občutljiv in pomemben element za podobo države,« je v intervjuju za Delo ob predstavitvi, kako bodo videti tolarji, maja 1992 povedal eden od avtorjev, (danes že pokojni) oblikovalec Miljenko Licul.

Ko so listali referenčne kataloge angleške tiskarne Thomas De la Rue v bližini Londona, kjer so tiskali tolarje, je prišel še do ene ugotovitve: bolj ko je država revna, bolj je denar podoben dolarju.

Tolarji so bili vsekakor zelo slovenski in so utrdili slovensko osamosvajanje, sprva, natanko pred tridesetimi leti, 8. oktobra 1991, so v obtok prišli začasni tolarski boni, prve prave bankovce za 1000, 500 in 100 tolarjev pa smo dobili v roke eno leto zatem, konec septembra. Natisnjeni so bili po rešitvah Miljenka Licula in njegovega sodelavca Zvoneta Kosovelja ter s portreti slikarja Rudija Španzla.



»Običajno si naročnik in izvajalec želita v denar vgraditi elemente, ki sugerirajo solidnost. Mi smo se bolj nagibali k veselju, k zabavni igri, ki sta nam prej manjkali. Bili smo siti monotonije. Želeli smo narediti vesel denar,« je Licul povzel končni oblikovalski učinek, ki so si ga želeli. Tudi kovance z motivi živali sta oblikovala Licul in Kosovelj, modeliral pa jih je kipar Janez Boljka. Prve so skovali konec leta 1992 v Kremnici na Slovaškem, v obtok pa so prišli januarja 1993.
 

Ni bilo nobene ženske

Banka Slovenije je s pomočjo SAZU določila seznam imen upodobljencev za bankovce, ob čemer pa je bilo hitro jasno, da med njimi ni nobene ženske. »Potem je bila nanj uvrščena Ivana Kobilca. Hkrati pa smo oblikovalci dosegli, da je bil v izbor uvrščen tudi Plečnik, ki je ena redkih evropsko ali svetovno relevantnih osebnosti na področju arhitekture; izpostavili pa smo tudi problem Ivane Kobilca. Problem je bil v kriterijih – če predstavljamo slikarja, je Jakopič verjetno primernejši, če pa predstavljamo spole, pa bi bilo logično izbrati polovico moških in polovico žensk. Konec koncev pa, za vsakim od teh mož je, srečno ali nesrečno, stala ženska,« je komentiral Licul.

Naposled je obveljalo pri Francetu Prešernu (na bankovcu za 1000 tolarjev), Jožetu Plečniku (za 500), Jakobu Petelinu Gallusu (za 200), Rihardu Jakopiču (za 100), Juriju Vegi (za 50), Janezu Vajkardu Valvasorju (za 20) in Primožu Trubarju (za 10), ki so bili uvedeni do sredine marca 1993. Konec istega leta je v obtok prišel še bankovec za 5000 tolarjev s podobo Ivane Kobilca, poslednji bankovec serije, apoen za 10.000 tolarjev s podobo Cankarja, pa je začel krožiti šele dve leti zatem.

Bankovec je na eni strani nosil podobo znanega Slovenca, na drugi pa zanj značilno orodje. Tako je denimo Valvasor kot prvi popisovalec dežele dobil geodetsko-geografski pribor in pero, Jakopič motiv sonca kot vir življenja pa tudi reprodukcijo palete z dvema čopičema, podobo Jurija Vege so dopolnili z njegovim izračunom deformacije Zemljine krogle na ekvatorju pa tudi stavbo SAZU, Plečnik je bil dopolnjen z NUK, pri Trubarju, ki ga je Licul povezal z Biblijo, torej religioznim čtivom, pa se je kljub časovni razdalji odločil za najlepšo ljubljansko cerkev, uršulinsko. Pri Prešernu so reproducirali originalen rokopis Zdravljice – s povečano besedo Prijatli.


 

Po različnih vzorih in z umetniško svobodo

Kot se spominja Rudi Španzel, je imel pri portretiranju znanih Slovencev nemalo težav. Da bi izluščil njihovo podobo, je brskal po najrazličnejših virih in kulturnozgodovinskih ustanovah, a starejše, ko so bile osebnosti, manj je bilo te vrste gradiva. Zato je iskal ljudi, ki bi jim utegnili biti podobni. Od Gallusa je našel samo eno njegovo podobo, pa še na tej je bil videti kakor raca s kljunom, pravi.

»Medtem ko sem se moral glede podobe Gallusa znajti – v srednjeevropskem bazenu, kamor spadamo tudi Slovenci, smo si ljudje podobni –, pa sem imel, denimo, za Ivano Kobilca ali Riharda Jakopiča kakovostne fotografije. Ker imam pri portretiranju kilometrino, z upodobitvijo nisem imel težav, pri vsem pa sem si vzel nekaj umetniške svobode. Slovenski denar je bil gotovo presežek, tudi oblikovalski, zame je veliko lepši in zanimivejši kot evro z različnih vidikov, tako likovnega, barvnega … Tudi zamisel o mostovih, ki jih upodabljajo evrski bankovci, se mi zdi dolgočasna in preživeta,« je povedal Španzel.



Na projekt gleda kot na ustvarjanje slovenske zgodovine, šlo je za veliko stvar, pravi, da mu je bila zaupana ta priložnost, pa kot na veliko čast.

Danes se spominja predvsem, kako je bilo vse izvedeno na hitro, zlasti zato, ker so po Jugoslaviji na veliko ponarejali slovenske bone in je bilo treba zato čim hitreje izdati pravi, zaščiteni denar. Banka Slovenije je pohitela z izdajo bankovcev tudi zato, ker so organi za notranje zadeve odkrili skoraj 250 tisoč ponarejenih tolarskih bonov.

»Tedanji guverner Banke Slovenije France Arhar je zahteval ubijalski tempo, kar je zame pomenilo, da sem moral na nekaj dni narisati po en portret. Takšna dela pa zahtevajo svoj čas, da stvari malo odložiš, prespiš, da nastajajo dlje časa. Najbolj se je mudilo s Prešernom, bankovcem za 1000 tolarjev, ki je potem rešil naše finančno stanje,« se spominja sogovornik.

Najbolj različna so si bila mnenja prav ob njegovi upodobitvi Prešerna, saj je bila precej drugačna od največkrat publicirane slikarja Goldensteina, ki jo je naslikal po spominu šele po pesnikovi smrti leta 1850. Španzel se je odločil, da bo na podlagi knjige Prešernovih portretov poskušal poiskati srednjo pot in slediti notranjem občutku.

Portrete je naslikal na papir v tehniki svinčnik in formatu 50 x 60 cm. Danes v večji meri vse, kar je povezano s tolarji, hrani Narodni muzej Slovenije, Španzlovi portreti pa kot slike krasijo pisarne Banke Slovenije. Trenutno jih bodo na novo uokvirili za razstavo, ki bo čez dobrih deset dni v Mali galeriji na Slovenski v Ljubljani.


 

Lani je bilo vrnjenih za 118.000 evrov tolarjev

Obstajala pa je tudi tako imenovana skrivna serija tolarjev. Ta rezervni denar bi BS lahko v komaj mesecu dni tudi zares natisnila in poslala v obtok. Tako bi ravnala, če bi »bila napadena, ogrožena, če bi zunanji sovražnik ponovno vdrl v bančni sistem ali pa če bi se na trgu pojavila prevelika količina ponarejenih bankovcev«.

Miljenko Licul je imel pri tem mnogo bolj proste roke, ti rezervni tolarski bankovci (kovance je oblikoval Edi Berk) pa so mu bili ljubši od uresničenih. Njihovo podobo je razvil s sodelavko Julijo Zornik iz sosledja umetnostnozgodovinskih slogov z izhodiščem v vaški situli in s sklepom v umetnosti Janeza Bernika in arhitekturi Vojteha Ravnikarja v 20. stoletju.

Bankovec za tisoč tolarjev je opisal kot njemu najljubši, saj je predstavljal slovensko moderno z začetka 20. stoletja; s fasado Vurnikove Zadružne gospodarske banke na Miklošičevi, Krojne pole Avgusta Černigoja in Černigojevim portretom Srečka Kosovela.

Kot so zaupali v Banki Slovenije, vsako leto še vedno prejmejo za okoli 200.000 evrov tolarskih bankovcev in vrednostnih bonov. Številka se je v zadnjih desetih letih precej zmanjšala. Še pred desetletjem je bilo vrnjenih tolarjev za skoraj milijon evrov, predlani denimo za 220.000 evrov, lani pa za dobrih 118.000 evrov.



Konec minulega meseca pa je skupna vrednost tolarskih bankovcev in bonov, ki so še v obtoku, znašala neverjetnih 31,7 milijona evrov. Medtem ko so bili tolarski kovanci zamenljivi do začetka januarja 2017, pa so tolarski bankovci (in vrednostni boni) zamenljivi v Banki Slovenije brez časovne omejitve po tečaju (1 evro = 239,64 SIT). Ob zadnjem uničenju tolarskih kovancev, to je bilo lani, so jih uničili približno 25 ton (sem niso všteti tolarski kovanci, ki so jih prejeli ob prevzemu evra leta 2007 in jih že takrat uničili).

Miljenko Licul, med drugim dobitnik Prešernove nagrade 2008 za življenjsko delo, je bil izbran tudi na vabljenem natečaju za podobo nacionalne strani slovenskih evrskih kovancev, projekt pa je izpeljal s sodelavcema (hčerko) Majo Licul in Janezom Boljko.