Kučanov ginko in breza Prežihovega Voranca

Začelo se je malo po drugi svetovni vojni, ko je pri vhodu na dvorišče Šiftarjeve kmetije na Petanjcih mama Apolonija zasadila dve vrbi žalujki v spomin na sinova Francija in Jožefa, ki sta izgubila življenje v vojni vihri. Tretji sin Vanek, ki so ga Madžari med vojno prav tako mobilizirali in je tako kot njegova brata prebegnil k rdeči armadi, je vojno preživel in se po njej vrnil na domače Petanjce. Materino potezo je v naslednjih desetletjih nadgradil in ustvaril Vrt spominov in tovarištva, edinstven naravni pomnik humanizma. Posvetil ga je »vsem mrtvim borcem proti fašizmu in nacizmu v večni spomin, živim v stalen opomin«.

Vanek Šiftar, ki je pozneje postal doktor prava in predavatelj ter zaslužni profesor mariborske pravne fakultete, obenem pa je bil kulturnik, pesnik, široko razgledan razumnik in eden prvih poznavalcev in proučevalcev Romov pri nas, je bil pet desetletij zavezan ustvarjanju tega edinstvenega spomenika. Prek znanstvenih, diplomatskih, političnih in prijateljskih vezi je ves ta čas zbiral sadike dreves in grmovnic s prizorišč pomembnih dogodkov druge svetovne vojne, pa z morišč, iz zaporov in koncentracijskih taborišč po Evropi. Obenem so spominska drevesa za vrt darovali ali so jih celo osebno zasadili nekateri naši in tuji državniki, diplomatski predstavniki in druge znane osebnosti.


 

Drevesa iz Dachaua, Mauthausna ...

Tako lahko v vrtu najdete drevesa, prinesena iz koncentracijskih taborišč Dachau, Mauthausen, Bergen-Belsen, Ravensbrück, Buchenwald, Osviecim – Auschwitz, Gonars, Šarvar, Vac in Rab, pa iz zloglasnih zaporov in morišč, kot so Gramozna jama v Ljubljani, gestapovski zapori v Mariboru, Stranice pri Celju in Jajince pri Beogradu. Med njimi sta tudi breza iz bližine kraja, kjer je bil rešen pisatelj Prežihov Voranc, in smreka s kraja, kjer je padel pesnik upora Karel Destovnik Kajuh. Tu rastejo drevesa z Rašice in iz Jasenovca, vrtnice iz čeških Lidic, drevo od Treh žebljev na Pohorju, iz bližine zaporov v Begunjah, s Čebin, Sutjeske, iz Kadinjače, s Kozare, iz Jajca, Titovih Užic, Kragujevca, Drvarja, Orlandeta na Norveškem in Leningrada.

Tu še vedno uspeva tudi zimzeleni bršljan, darilo nekdanjega generalnega sekretarja OZN U Tanta, omorika Josipa Broza Tita, breza legendarnega partizanskega komandanta Franca Rozmana Staneta, ginko in japonska češnja prvega predsednika Slovenije Milana Kučana in španski bezeg, darilo nekdanjega predsednika Danila Türka. Ker je vrt po eni strani zanimiva in raznolika botanična zbirka s številnimi redkostmi, po drugi strani pa ima močan human in zgodovinski naboj, so ga že leta 1968 zavarovali kot spominski park, leta 1986 je prevzel moralno pokroviteljstvo nad njim Znanstvenoraziskovalni center SAZU, leta 1996 ga je občina Tišina razglasila za zgodovinski spomenik, leta 2004 pa je postal del mreže botaničnih vrtov in arboretumov v Sloveniji.


 

Shajališče intelektualcev in kulturnikov

Domačija Šiftarjevih je bila sicer že pred drugo svetovno vojno shajališče napredne prekmurske mladine in tam je bilo v tistem času uredništvo literarno-kulturniškega glasila prekmurskih študentov Mladi Prekmurec. Z glasilom, ki ga je dve leti urejal tudi Vanek Šiftar, so med drugimi sodelovali Karel Destovnik Kajuh, Ferdo Godina, Anton Ingolič, Miško Kranjec, Anton Vratuša in Oton Župančič. Krajši čas po začetku vojne je bila domačija zbirališče aktivistov Osvobodilne fronte, a so madžarski okupatorji hitro naredili konec zametkom uporniškega gibanja v Prekmurju. Zaradi takšne zgodovine domačije in zaradi značaja Vrta spominov in tovarištva, ki ga je postopoma ustvarjal, pa je Vanek Šiftar skupaj z vrtom domačiji hotel ohraniti značaj srečevališča razumnikov, kulturnikov in vseh, ki jim je bilo blizu humano poslanstvo vrta. Tudi zato in zato, ker ga je takrat že skrbela usoda vrta po njegovi smrti, je krog njegovih sodelavcev, prijateljev in somišljenikov skupaj z nekaterimi pomurskimi podjetji in občinami leta 1996 ustanovil Ustanovo Šiftarjevo fundacijo (UŠF), ki je v torek s priložnostno slovesnostjo sredi petanjskega vrta proslavila četrt stoletja delovanja.



In fundacija je v petindvajsetih letih dela res poskrbela za to, da Vrt spominov in tovarištva ni bil zgolj lepo negovan park, ampak središče raziskovalne, kritične, kulturniške, umetniške in znanstvene misli ter prizorišče razprav, simpozijev in drugih dogodkov, obenem pa cilj številnih obiskovalcev. Samo v zadnjih desetih letih je bilo po besedah podpredsednika uprave ustanove Marjana Šiftarja takšnih dogodkov okrog štiristo, v tem obdobju pa je vrt obiskalo skoraj 17 tisoč ljudi. Nekaj let je vrt gostil tudi znanstvenoraziskovalno dejavnost.
 

​Raziskovalna postaja ZRC SAZU

Leta 2009 so namreč v novozgrajenem večnamenskem objektu na obrobju vrta odprli Raziskovalno postajo ZRC SAZU za Prekmurje, v kateri sta bili nekaj let zaposleni dve mladi raziskovalki. Žal je raziskovalna dejavnost zaradi pomanjkanja denarja zamrla, pravi predsednik uprave UŠF Ernest Ebenšpanger, podpredsednik Marjan Šiftar pa dodaja, da objekt vendarle živi in da zamisel o raziskovalni dejavnosti v njem še ni pozabljena. »Raziskovalna postaja je nastala na pobudo ZRC SAZU, sam objekt pa smo zaradi pomanjkanja denarja gradili kar nekaj let, saj zanj nismo dobili nobene državne pomoči. Če ne bi bilo obrtne zbornice, katere člani so kot kolektivno donacijo prispevali svoje delo za dokončanje objekta, bi trajalo še veliko dlje. Na državni strani tako ni bilo posluha za ureditev ene redkih znanstvenoraziskovalnih ustanov v Pomurju oziroma Prekmurju. Enako ni bilo razumevanja in denarja za financiranje stalno zaposlenih raziskovalcev. Raziskovalno postajo zato sedaj samo občasno uporabljajo raziskovalci iz Ljubljane ali Maribora kot bazo za terensko delo v tem delu države. Postaja tako ostaja neizkoriščena priložnost in trudimo se, da bi jo nekoč ponovno izkoristili.«



Letos je nepričakovano odstopila ena od ustanoviteljic UŠF, občina Radenci, ki jo vodi župan Roman Leljak. Ta je za nadaljevanje sodelovanja postavil pogoj, da naj UŠF začne enakopravno obravnavati vse tri totalitarizme, fašizem, nacizem in komunizem, ker se vodstvo ustanove tej zahtevi ni uklonilo, pa je občina izstopila. »Odgovorili smo na podlagi posvetovanj z zelo širokim krogom sodelavcev, prijateljev in podpornikov ustanove. Ponovili smo vrednote, ki jih ta ohranja in zagovarja, in rekli, da njihove zahteve nikakor ne moremo sprejeti, ker tako grobo izenačevanje bistva enega in drugega -izma preprosto ni mogoče. Zahtevati od UŠF in Vrta spominov in tovarištva nekaj takega, je nesprejemljivo. Sicer pa je akcija občine Radenci izjema. Česa podobnega, kaj šele enakega, od nikogar drugega še nismo doživeli. Kajti vrednote, ki jim sledimo mi, so temeljne, mednarodno priznane in spoštovane humanistične vrednote. Antifašizem in antinacizem sta vendar eden od temeljev sedanje Evrope,« nam je dejal Marjan Šiftar.
 

​Madžarski scenarij v Sloveniji ni mogoč

Da vrednote, ki jih ohranja in zagovarja UŠF, niso za staro šaro in še zdaleč niso presežene, nam je zagotovil tudi prvi predsednik uprave te ustanove, direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar. »Ko je Vanek Šiftar ustanavljal Vrt spominov in tovarištva, smo mlajši gledali na to kot na nekaj arhaičnega, zastarelega. Ne spomini in preteklost – prihodnost se nam je zdela pomembna. Sedaj pa se vidi, da je bilo njegovo početje preroško. V devetdesetih letih so vsi bežali od poimenovanja 'tovarištvo', sedaj pa sta oba pojma, spomini in tovarištvo, dobila pravo vsebino! Vse skupaj postaja aktualno zaradi časa, v katerem živimo, in prav zato, ker ta dva pojma pri nas imata podporo, sem prepričan, da madžarski scenarij razvoja družbe pri nas ni mogoč. Če v Sloveniji v preteklosti ni uspel italijanski in ne nemški scenarij, se mi ne zdi verjetno, da bi sedaj v Evropi, ki je prostor svobode, uspel madžarski. Zato nimam občutka, da bi bili sedanji časi za Ustanovo Šiftarjevo fundacijo in njene vrednote ogrožujoči. Zanimanja zanjo je pravzaprav vedno več.«