Koper je dobil novo dnevno sobo

Od daleč se morda niti ne vidi, da je nov. Samo velik hotelski napis, ki štrli nad največjo belo stavbo v mestu, je drugačen. Na začetku je pisalo Hotel Triglav, pred dvema desetletjema je postal Hotel Koper, zdaj je Grand Koper. Predznak Grand je, vsaj zaradi domačne urejenosti in nevsiljivega blišča, ki nas objame na vhodu, primeren. Za razliko od prejšnje, je zdajšnja hotelska recepcija z lobi barom oziroma kavarnico Carlo povsem odprta na glavno koprsko ulico ob morju, široka, svetlejša in zaradi premišljene opreme gostoljubna do mimoidočih.



Prenovljeni hotel Grand Koper je poleg nove podzemne garaže v mestnem jedru in novega kopališča z otokom pri bližnji Žusterni letošnja največja pridobitev v slovenski Istri in med večjimi naložbami v slovenski turizem. Hkrati je pomemben del revitalizacije starega mestnega jedra in tvori enega od stebrov novega urbanega središča Kopra. Še posebej, ker je tudi oba lastnika (Marja Černe in Aleš Piščanc) in arhitekta (Špela Leskovic in Aleš Košak iz AKSL arhitekti z Dunaja) ob prenovi vodila želja, da bi to postal center družabnega življenja v mestu, kot si je že pred 70 leti zamislil tudi arhitekt Edo Mihevc ob adaptaciji in predelavi nekdanje mestne šole v hotel.



Koper doslej ni imel spodobnega hotela, zdaj ima takega s štirimi zvezdicami, 60 sobami, dvema restavracijama (Capra kot klasična à la cart restavracija, Caprizza kot picerija) in kavarno Carlo, torej vsaj en hotel z zaokroženo ponudbo. Marja Černe in Aleš Piščanc sta skupaj z obema arhitektoma želela v novem hotelu povezati tradicijo in sodobnost ter hkrati ponuditi kakovostno hotelsko storitev, ki je v Kopru doslej ni bilo. Hotel Koper so pred približno dvajsetimi leti prevzele Terme Čatež, ki pa zanj vsaj zadnjih deset let niso skrbele najbolje.
 

Mussolinijevo arhitekturo predelal Edo Mihevc

Stavbo so v Kopru zasnovali leta 1939 kot novo mestno šolo, ki so jo želeli imenovati po Anni Sauro, materi znanega koprskega iredentista Nazaria Saura. Arhitekturo je zasnoval Angiolo Mazzoni, znani italijanski arhitekt, ki je sledil uradnemu slogu Mussolinijevega režima, »stile littorio«. Kot piše raziskovalka in profesorica dr. Neža Čebron Lipovec v Elaboratu o razvoju in pomenu Hotela Koper, je šlo za racionalistično zasnovan kiparsko-arhitektonski kompleks, ki je odseval racionalistično estetiko tridesetih let. Loki bližnjega nekdanjega skladišča soli (Taverne) so vplivali na oblikovanje vhodne triforne arkade, ki jo Neža Čebron Lipovec razlaga kot poklon črki M, kar lahko beremo tudi kot Mussolinijev podpis.



Stavbo so začeli graditi konec leta 1939 in pri tem niso bili prav nič sočutni do stare koprske beneške arhitekture, saj so tedaj porušili kar 70 koprskih stavb (tako navaja Čebron Lipovec Cherinija). Tedaj je izginilo veliko zgodovinskih stavb, tudi pomembnejših, kot sta bili hiši Divo in Derin, in bogata poznogotska stavba starega gledališča Teatro Vecchio. Z gradbenim materialom porušenih stavb pa so zasuli morje in pomol Porporella pred nekdanjim skladiščem soli in zdajšnjim hotelom. Gradnjo šole so prekinili zaradi vojne. Že konec leta 1948 je nova oblast arhitektu Edu Mihevcu zaupala nalogo, da predela do določene mere zgrajeno šolo v hotel.



Avtorstvo stavbe je pripisano Mihevcu, čeprav gre za njeno adaptacijo, navaja Neža Čebron Lipovec. Hotel so odprli na silvestrovo leta 1952, v njegovi bližini so zgradili velik sodoben blok za najzaslužnejše delavce Tomosa, povsem blizu je nastala tedaj nova koprska tržnica in le dober lučaj stran, ob mestnem pristanu, tedaj glavna korpska avtobusna postaja in za njo pomol za takrat redne potniške pomorske linije. Tako je po vojni nastalo novo mestno središče Kopra.
 

Trojne arkade kot rdeča oblikovalska nit

Aleš Košak iz AKSL arhitekti z Dunaja je ob tem pojasnil: »Hotel Triglav je brisal meje med manjšinami, med precej mešanim prebivalstvom v regiji in bil točka za zabave in srečanja. Naša želja je, da hotel postane prostor za druženja in srečevanja vseh, ne le gostov, ampak tudi prebivalcev širšega istrskega območja. V tem vidimo prenos zgodovinske vloge stavbe še naprej. To funkcijo smo hoteli ponoviti z novim interierjem. Rdečo nit oblikovanja smo izpeljali iz trojne arkade na čelni fasadi na vhodu. Ponovili smo dvojni lok v recepciji, ki smo ga oplemenitili z zlato obrobo. In ti loki se kot dizajn ponavljajo v vseh sobah.



Iz lobija smo želeli narediti mestno dnevno sobo, ki ni samo prehoden, pust in dolg prostor, ki bi bil sam sebi namen. Recepcijski pult smo pomaknili na konec te avle, najprej ponudili gostu lobi bar in želeli spodbuditi ljudi, da bi uporabljali ta prostor kot dnevno sobo, kot pokriti trg, kjer lahko posediš, prideš na pijačo, na sestanke, ali se za hip umakneš, da tam nekaj stvari urediš, narediš. Tak co-working je danes tema vsakega sodobnega hotela – ponuja možnost, da prideš tudi samo občasno in za kak opravek.«



Recepcijsko avlo so dodobra predelali. Svetlobnik je ostal na istem mestu, vendar so ga obnovili in vgradili prozorno steklo. V delu, kjer je strop nižji, pa so nanj dodali zrcalo, prostor na videz povečali, dosegli igro refleksij in morskega lesketanja. »Povezati smo želeli prostor z glavno promenado ob morju in ga osvetliti. Del šarma, ki ga začutiš v lobiju, je tudi značilen mediteranski teraco tlak, ki spominja na venecijansko-paladinski tlak.



Z izborom materiala smo se vpeli v značilnosti lokalnega okolja,« pojasnjuje arhitekt Košak in dodaja, da je v notranjosti ostalo le malo Mihevčeve dediščine. Profesor Mihevc se je prenove lotil s spoštovanjem do osnovnega koncepta ureditve in v večji meri ohranil delo italijanskih predhodnikov v slogu italijanskega medvojnega racionalizma, trdi Košak. V glavnem so to stebri z mozaikom v restavraciji Capra. Lestenci, ki jih prav tako pripisujejo Mihevcu, niso povsem gotovo nastali takoj ob odprtju hotela, verjetno kar nekaj let kasneje. Izdelani so bili precej verjetno v Sijaju Hrastnik in predstavljajo bolj čustveno kot dejansko vrednost ali kakovost izdelave.



Današnja Capra je bila glavno koprsko zabavišče v petdesetih in šestdesetih letih. Ob robu prostora je bil balkon, pod njim pa stebri, ki so vidni še danes. Zdaj je na mestu balkona stena, ki so jo okrasili s skicami kozic. »Te stene smo poslikali s skicami našega sodelavca arhitekta in oblikovalca Davida Tavčarja, ki se igra na temo kaprice, capre – koze. In to v maniri dekorativnih poslikav sten, kakršne poznamo v pomembnejših prostorih državnega parlamenta ali v Vili Bled. Te skice so bile osnova za grafike na tapiserijah ali zavesah, ki pa so tako ustvarjalno močne, da smo jih uporabili kot umetniško delo, in ne samo kot dekoracijo. Strop bližnje Caprizze (picerije) smo obložili s kakimi tisoč ročno izdelanimi krožniki, za katere je poslikave prav tako pripravil David Tavčar. Tlak restavracije Capra pa smo namenoma položili v ribjo kost iz terakote, ki opozarja na bližino morja in lokalno tradicijo,« pojasnjuje Košak.
 

Ponudba in povpraševanje

Število sob so s 65 zmanjšali na 60, ker so v hotelu dodali prostore za fitnes in zunanjo teraso za sončenje. Obnovili so vse inštalacije, geometrija stavbe in sob pa je sledila obstoječemu stanju.

Lastnika podjetja Jaz in Božo sta hotel nameravala kupiti že konec leta 2015, vendar jima je načrte preprečila občina Koper oziroma tedanji župan Boris Popovič, kasneje pa se je zapletal še v sodni spor z DZS, in ta spor so nekaj let reševali na sodišču. Šele leta 2019 je njuno podjetje lahko kupilo hotel za 3,4 milijona evrov in marca 2020 začelo s prenovo, za katero so namenili še približno 3,5 milijona evrov.



Sobe s povsem novimi inštalacijami, keramiko, stenskimi oblogami, stavbnim in navadnim pohištvom, z unikatnim razgledom na pristan, koprski zaliv in Koper zdaj končno ponujajo v mestu tisto, česar je Kopru dolgo primanjkovalo. Seveda so sobe opremljene s sodobno tehnologijo in z možnostjo računalniškega komuniciranja prek tablic z recepcijo, pa tudi z možnostjo upravljanja nekaterih funkcij v sobi (televizor, luči ...)



»Hotel so zadnjič prenovili pred več kot 20 leti, zato smo morali zdaj obnoviti praktično vse. Po poslovnem načrtu bi se vlaganja morala poplačati po 15 letih. V podjetju imamo zaposlenih 62 ljudi, od tega največ v restavraciji in piceriji ter gostinstvu,« je povedal novi koprski hotelir in stari gostinec Aleš Piščanc, ki je nekaj kadrov dobil iz Portoroža in Izole.

Poleti bodo najpogostejši gostje, ki si bodo za spremembo želeli letovati na morju in ne nujno v katerem od doslej razvpitih turističnih krajev v bližini, pozimi pa računajo na poslovneže in športnike. Cenovna politika se bo prilagajala povpraševanju, nam je povedal Aleš Piščanc, ki je skupaj s soprogo že lani odprl manjši butični hotel (z le 14 ležišči) v Ospu – Villa Majda.
Če bi ob hotelu res zgradili bazen z razgledom na morje, kot načrtujeta lastnika, bi bila njegova ponudba popolna.