»A si kaj prideeeen?« je skorajda rjovela temna kožuhasta prikazen z rogovi in košem na hrbtu na dečka, ki je z očetom stal na pragu enega od podkorenskih penzionov. »Kaj pa v šoooliiiii?« je nadaljevala, ko je deček še enkrat izstrelil: »Ja.« Ko je zaznala, da se bliža avto, je stopila na cesto ter ustavila mladega voznika, ki je naposled odprl avtomobilska vrata in ji v koš vrgel vrečko. Medtem so z različnih koncev vaškega trga že začele prihajati enake, njej podobne prikazni in družno zarjovele tudi gostji v prvem nadstropju, ki je odprla okno, da bi videla, kaj se dogaja.

Bil je eden večerov v tednu pred Miklavžem, ko po Podkorenu hodijo naokoli parkeljni. Jutri bodo do otrok in starostnikov po hišah prišli v spremstvu Miklavža in Trentarja in se od vaščanov poslovili do prihodnjega konca novembra. Tako je bilo že, ko so še živeli stari starši danes 74-letne Darinke Tarman.

»Miklavž nas je otroke obiskal na predvečer svetega Miklavža, en teden prej pa so po vasi že hodili parkeljni. Bili so, kot smo jim rekli, mulasti in rogati, prvi brez rogov, drugi z njimi, vsi pa so bili oblečeni v kože ovc, ki smo jih imeli v vasi. Še v času mojega očeta in še prej so se v parkeljne lahko napravili samo mladi fantje pred vojaškim naborom. Posebnost v Podkorenu je bil in je še vedno najstrašnejši med njimi, Trentar z dvanajstimi rogovi – po enim za vsak mesec v letu. Trentar smo mu pravili, ker so bili v Trenti divji lovci in so vsi imeli rešpekt pred njimi. Naokoli hodi samo na Miklavžev predvečer v spremstvu, tudi dveh angelov,« je pripovedovala sogovornica, doma iz Podkorena, ki se je primožila v Gozd - Martuljek.

Drugje po Sloveniji so parkeljne tudi po videzu bolj približali avstrijskim krampusom, v Podkorenu pa še vedno ohranjajo prvotnejšo in bolj pristno podobo.

Tam so miklavževanje v zadnjih letih obudili, medtem ko v njeni rodni vasi nikoli ni zamrlo, niti v socialističnih časih ne. »Se je pa enkrat zgodilo, da so policisti slekli Miklavža in obleko odpeljali na policijsko postajo v Rateče. Potem smo kupili nov kostum, tisti pa je ostal tam. Očitno je morala biti prijava, da so ukrepali. Ker drugače ni bilo nikoli nobenega kravala, ne posledic,« je povedala o običaju, ki ga je tudi pred desetletji gor držalo vaško kulturno društvo. Nekdaj so hodili še po nekaterih hotelih, odkar je zgrajen dom upokojencev Viharnik, pa 6. decembra Miklavž s spremstvom vsako leto obišče tudi starostnike.

Strah drži tam do konca januarja

Svoje spomine na miklavževanje in obhode parkeljnov imajo tudi mladi fantje, ki te dni v ovčjih kožuhih in maskah strašijo po vasi. Bratranca istih let, imata jih 24, Žan in Nik Cuznar pravita, da se jima veliko spominov iz otroških let zbudi in jih podoživljata predvsem, ko se oblačita v kostum. »Ko se oblečeš, postaneš povsem drugačen,« je rekel Žan, ki slovi kot nekakšen vodja podkorenskih parkeljnov. Njihov klan jih šteje med 15 in 18, za sprejem pa je določena le spodnja meja: fantje morajo biti vsaj v prvem letniku srednje šole, tisti bolj nizke rasti pa morajo počakati še kakšno leto. Parkeljsko strašenje po vasi jih potem drži kar nekaj let, tudi onadva sta še kar zraven, ugotavljata. Celo kakšen 40-letnik se še pridruži in podoživi spomine.

Drugje po Sloveniji so parkeljne tudi po videzu bolj približali avstrijskim krampusom, v Podkorenu pa še vedno ohranjajo prvotnejšo in bolj pristno podobo. Foto Črt Piksi

Parkljevanje večinoma opustijo, ko dobijo otroke, a potem jih hodijo gledat z njimi, sta povzela. V parkeljne so se oblačili že njuni moški predniki. »Korenski parkeljni so znani po tem, da so bili bolj grobi, in čeprav parkeljni strašijo tudi po drugih vaseh občine Kranjska Gora, imajo tisti milejše maske, bolj so podobni medvedom. Tu so starši in stari starši otroke vedno strašili, da če ne bodo pridni, bodo parkeljni in Trentar prišli. Če si jih od njih dobil, ker si hodil naokoli, se potem doma nisi smel pritoževati, ker so te nato še starši kregali. Časi so se spremenili, ampak otroke je še vedno strah in jokajo. Ko sem bil majhen, sem se jih prav tako bal. Če se sprehodim skozi vas in nisem oblečen v masko, se jih kar ustrašim, čeprav vem, da hodijo naokoli. Otroški prastrah očitno ostaja,« je z nasmehom priznal Žan Cuznar, tistega večera prav tako v civilu, medtem ko so kolegi tu in tam zarjoveli in ustavljali vsak avtomobil, ki je pripeljal mimo. Bili so redki, za volanom pa prijatelj ali znanec, tudi kakšen, ki v zadnjih novembrskih in prvih decembrskih večerih teka z njimi.

Nika Cuznarja so nekoč najbolj prestrašili zvonci, z verigami pa da v tem kraju niso nikoli strašili. Uporabljajo jih le za pasom, da nanje nanizajo zvonce. »Drugje po Sloveniji so parkeljne tudi po videzu bolj približali avstrijskim krampusom. Mi smo jih obdržali v prvotni in bolj pristni podobi, edino maske imamo bolj dodelane. Na srečo imamo člana, ki se je poglobil v to. Obleke nam je šivala zdaj že pokojna gospa iz Kranjske Gore in vse skupaj je danes veliko bolj dodelano kot nekoč, ko je bilo izdelano doma in na hitro. Za kostum je treba kar enajst kož, kar ni majhna teža, pa še kravje zvonce je treba prišteti. Ja, tisti, ki imajo krave, jim zvonce čez leto obesijo za vrat,« sta pripovedovala in dodala, da je v nasprotju z zvonci parkeljnov kožuh in masko treba čez leto skrbno spraviti in zaščititi s sredstvi proti moljem.

V Podkorenu parkeljni ne obiskujejo le otrok, ampak tudi starejše od 80 let. Tu in tam jih kdo povabi v hišo.

Medtem se je eden od parkeljnov že ustavil pri hiši z osvetljenimi okni ob glavni vaški cesti, zarjovel in potrkal na okno, a se nihče ni odzval. Jim je pa sivolasi možak v hiši nad njo na široko mahal in se smejal. Pa jih kdaj kdo povabi v hišo? »Tu in tam se to zgodi, a zdaj redkeje, ker je covid. Kdaj kaj pade v koš, kaj za pojesti, za popiti, kdaj kakšen evro, ki ga namenimo za nakup zvoncev ali česa podobnega,« je povedal Žan.

K otrokom in starejšim od 80 let

Drugače je z Miklavžem. Ta pride na obisk v hišo, kjer se ponavadi zbere širša družina, pravzaprav več družin hkrati, bodisi sorodnikov, prijateljev ali pa sosedov. Pred epidemijo so na Miklavžev predvečer gostovali v več kot tridesetih hišah, lani so takšne obiske zaradi razmer izpustili, letos jih bodo lahko izvedli v skladu z epidemiološkimi ukrepi pri tistih, ki so njihov obisk potrdili.

V hišo gre z Miklavžem Trentar, angelčka in tudi kakšen parkelj, poleg otrok pa obiskujejo starejše od 80 let. Prav vasovanje pri starejših se zdi Niku in Žanu najbolj zanimivo in dragoceno, saj jim pogosto povedo kakšno zgodbo, zanimive stvari iz njihove mladosti. Pa ne teče beseda le o parkeljnih, ampak tudi o življenju, kakršno je bilo nekoč v Podkorenu, tako gredo iz roda v rod zgodbe kraja. Parkeljni so po teh pripovedih doma z Mucne gore, ki se dviga nad vasjo.

V dneh največje teme te tudi na cesti lahko preseneti kak parkelj. Fotografije Črt Piksi

»Uf, je vroče,« je izjavil temnolasi možak, ko je snel masko in premočeno glavo pomolil na skoraj deset stopinj pod ničlo. »Ja, v kostumu res nikoli ne zebe, lahko si v kratkih rokavih, pa še hlač ne bi bilo treba imeti,« so razlagali fantje. Najbolj težavno je bilo nekoč nositi opravo Trentarja, saj je njegova maska slonela na konjskem komatu in je bila zato zelo težka. Vedno ga je nekdo od odraslih moral voditi in držati, pod masko namreč ni nič videl, so povedali sogovorniki. Za korenske parkeljne so značilne tudi saje, s katerimi so si namazali roke in nato poredne otroke.

Je danes še aktualno biti priden? »Seveda, to jih moraš vprašati. Jih je pa strah, malo tudi starši povedo, pri čem ne ubogajo.« Pa zaleže? »Kakšni povedo, da jih do konca januarja drži, potem pa popusti. Ko se dan začne krajšati, pa jih spet začne stiskati,« je pristavil Nik. Morebiti tudi iz svojih otroških izkušenj. Četudi imajo parkeljni izvor v predkrščanskih zimskih obhodih našemljencev, ki so predstavljali duhove prednikov in demonov ter so zlasti dekleta švrkali s šibo in mazali s sajami, pa so sogovorniki povedali, da so dekleta pravzaprav v drugem planu.

Opisani večer so sklenili v svojem mehurčku ob ognju sredi zasnežene jase daleč od vasi. Običajno zakurijo že prvi dan obhodov, a je letos preveč snežilo. Foto Črt Piksi

Ognjeni spektakel, kamor se zadnjih petnajst let zgrinjajo parkeljni treh dežel, še iz Avstrije in Italije, je bil zaradi covida odpovedan že lani, enako je bilo letos. Gostijo ga prav v Podkorenu, ki s starim vaškim jedrom ponuja slikovito kuliso. Tudi podkorenski parkeljni, ki so na tej prireditvi glavna skupina, so hodili v goste za obe meji, prav tako v Goričane. Opisani večer so sklenili v svojem mehurčku ob ognju sredi zasnežene jase daleč od vasi. Ogenj bi morali zakuriti že prvi dan letošnjih obhodov, pa je preveč snežilo.