Veslačice obujajo tradicijo in zbujajo zavist pri tistih na kopnem

»Ob koncih tedna moraš vstati tudi malce bolj zgodaj. Včasih je to najtežji del, ampak potem ti morje vse to poplača. S tem, da se počutiš mlado, da si na zraku, da začutiš morje, barko, vesla, ritem in drsiš po gladini. Gledaš obzorje, čisto drugačno obalo z morja, včasih delfine. Na začetku klepetamo, si kaj povemo. In potem utihnemo. Ko se prepustimo morju in mišicam, je meni najlepše.« Tako Vogo Veneto opiše Milka Sinkovič iz Pirana, ena od veslačic in njihova vodja.

Ob morju so vsaj tisoč let veslali stoje in nikakor ne samo moški. To zdaj dobro ve skupina dvanajstih žensk različnih starosti iz skupine Voga Veneta iz Pirana. Obujajo tradicijo in hkrati zbujajo zavist pri tistih na kopnem. Mnogi so se spraševali, kaj se sploh grejo, zdaj pa postajajo ikona starih časov, sproščenosti in sožitja z morjem. Marsikdo bi veslal z njimi, pa si ne upa vprašati, ali pa ga je strah kakšnih naporov. A se moti. Gre za (vsaj na videz) povsem povprečno fizično sposobne ženske, brez pretiranih mišic ali izstopajočih športnih spretnosti. V največji meri odloča odločenost in malce trme, predvsem pa tehnika, ki se je da naučiti v mesecu ali dveh.

Skupina veslačic na tradicionalnem lesenem plovilu vrste topo s štirimi vesli, brez krmila in brez motorja, ki mu po beneškem dialektu pravijo Folega (po naše črna liska (Fulica atra) iz reda ptic žerjavovcev) tako elegantno, usklajeno vesla, pravzaprav poplesuje po čolničku, da zbuja vsako leto več pozornosti številnih sprehajalcev ob našem morju ali drugih morjeplovcev. Vse več je prireditev ob morju, na katere jih vabijo. Nazadnje so bile glavna atrakcija na hvarskih Dnevih v zalivu, kjer so predstavljale Slovenijo. 

Tako veslajo stoje po beneško štiri veslačice iz Voga Veneta Piran. Foto Mitja Zupančič

Benečani so se izdatno potrudili za piranske veslačice

Zasluge za nastanek skupine in pridobitev čolna ima piranska kulturna delavka, sociologinja in bibliotekarka Amalia Petronio iz stare piranske družine. Pri svojih raziskavah je ugotovila, da so bili Pirančani predvsem zelo iskani mornarji in trgovci. Bili so malo doma, zato so zelenjavo, sadje in morske sadeže (školjke, ribe in rake) vozile gospodinje na prodaj v bližnje kraje, največkrat po morju. Amalio so navdušila lesena plovila. V okviru Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini je organizirala več predavanj o starih plovilih in tako prišla v stik tudi s strokovnjaki in pomorski zanesenjaki iz Benetk.

Povezala se je z  beneškim veslaškim klubom Giudecca, kjer se je prižgala iskrica sodelovanja, saj sta Ugo  Pizzarello in Luigi Divari  spodbudila Amalio in njene prijateljice, da so začele ustanavljati skupino Voga Veneta Piran. Hkrati sta pri premožnem beneškem odvetniku in zbiratelju plovil Giorgiu Suppieju izposlovala, da je italijanski skupnosti v Piran posodil 7,5 metra dolgo in 1,6 metra široko beneško plovilo vrste topo z ravnim dnom. Čoln Folega so pripeljali v Portorož,  beneške veslačice so se potrudile in več mesecev učile piranske začetnice tehnike veslanja.

»Ni toliko problem v žuljih in mišicah, ampak v pravi tehniki. Za razliko od večine čolnov v Istri ali Dalmaciji, ki imajo vilice za vesla v obliki črke U, so vilice (pravimo jim forkole) pri topu v obliki črke L. Če torej ne znaš primerno upreti vesla v forkolo, ti veslo pade iz vilic in ga ne obvladaš. Ko dobiš prijem, je vse ostalo veliko bolj enostavno. Mišice niso tako pomembne, ker ne veslaš samo z rokami, ampak se veslač upira s celim telesom. Niti ravnotežje ni tako zapleteno, ker se gibanju čolna ter morja telo kmalu prilagodi. Več moških je že preizkusilo veslati naš topo, a so prav zaradi nepotrpežljivosti kmalu odnehali,« odgovarja Milka Sinkovič, zakaj je po sedmih letih  beneško veslanje stoje v Piranu za zdaj ostalo predvsem domena ducata žensk. 

Topo Folega ima lahko tudi dve izredno lepi jadri in lahko lepo jadra. Foto Herman Antonič

Medgeneracijski projekt z več poslanstvi

Voga Veneta deluje kot skupina v Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini. Milka Sinkovič pravi, da so precej mešana druščina, različnih starosti (od 35 do 65), od tega  so v skupini štiri predstavnice narodnosti, dve sta upokojenki, sicer pa različnih poklicev: predavateljice, učiteljice, krajinska arhitektka, oblikovalka, novinarka in radijska napovedovalka, muzejska svetnica, ekonomistka, uslužbenka logističnega podjetja ... V skupini pa sta tudi dve veslačici, ki sta se priselili v Piran iz Ljubljane in z Gorenjske,« pojasnjuje vodja skupine Milka.

»Zelo dobrodošlo bi bilo, če bi lahko ustvarili tudi moško veslaško skupino. Bilo je kar precej smeha in joka, ko smo se prve mesece učile teh spretnosti,« razlaga Amalia. 

Vse pogosteje so atrakcija na različnih prireditvah. Letos septembra so sijale na prireditvi starih bark na Hvaru. Vsako leto pa se udeležujejo daljših in krajših veslaških prireditev, iz Pirana veslajo v Koper, Valdoltro, Izolo, veslale so že od ustja Dragonje do Debelega rtiča in tudi do Milj na italijanski strani. Nekajkrat so bile že na veslaških prireditvah v Benetkah (Voga longa in Corteo Storico). Eno večjih doživetij je bilo, ko so pred petimi leti  v petih dneh izmenjaje preveslale več kot 100 kilometrov med Piranom, Gradežem, beneško laguno in Benetkami, vse do sedeža kluba Canottieri Giudecca. 

»Čeprav je veslanje na videz surov šport, so v Benetkah tehniko veslanja tako izpilili, da deluje graciozno in elegantno. V tehniki veslanja je na nek način skrita tisočletna zgodovina in kultura bivanja velikih Benetk,« je povedala veslačica in muzejska svetnica Duška Žitko, ki opozarja na večplastnen pomen njihove društvene aktivnosti. »Po eni strani obujamo tisto, kar se je v severnem Jadranu dogajalo tisoč let, utrjujemo in prebujamo starodavne vezi, ohranjamo tradicijo, lesene stare barke, vzpostavljamo odnose med  prebivalci ob Jadranu, skrbimo za rekreacijo in dobro počutje. Upam si reči, da nas tovrstno veslanje pomlajuje. Še posebej, če pogledamo veslačice iz Benetk, ki so samo na papirju še starejše od nas, a so se brez strahu podale z vesli čez Jadran.«

Tako so piranske veslačice predstavile slovensko pomorstvo na Hvaru. Foto Mitja Zupančič

Amalia Petronio doda, da je smisel njihovega veslanja tudi bitka za spoštovanje morja, ohranjanje okolja in proti pretiranemu, masovnemu turizmu, ki uničuje lepše kraje po svetu.

Okolje jim je omogočilo privez v piranskem mandraču, kjer se Pomorski muzej Piran trudi, da bi dali prednost lesenjačam.

Pomembno je, da veslačice primerno skrbijo za čoln. Vsa lažja dela opravijo same, za zahtevnejša pa imajo mojstra Matjaža Reška. Nemalokrat jim pomagajo tudi drugi ljubitelji starih lesenjač v Piranu. Na topo lahko namestijo dva jambora z dvema trapezoidnima jadroma in krmilo. Včasih tudi jadrajo. Pri tem jim veliko pomagal Vinko Oblak.

Na topu v laguni Jernejevega kanala. Foto Manuela Rojec

Folega je poseben čoln

Sicer pa jim je lastnik Giorgio Suppiej priporočil, da je Folega res poseben čoln. Leta 1978 ga je zanj zgradil Mario Vianello, ki so mu pravili Bote (Sod). Veliko raje kot vodo je popil vino, bil je visok in širok poldrugi meter. 

Takole je svojevrstnega beneškega ladjedelca opisal Suppiej v pismu Vinku Oblaku: »Kadar koli smo ga prosili, je najprej pogledal z navihanimi očmi, potem pa delo le sprejel. Vstajal je zelo zgodaj, garal izjemno hitro in z neverjetno vnemo do poznih večernih ur.  Delal je kot blisk.  Za tega topa je najprej postavil osnovno gred, nanjo postavil rebra. Prosil sem ga, da čoln izdela iz dvojne vodoodporne vezane plošče, kar se je zdelo drugim nemogoče, saj je moral oplato dvojno kriviti, a mu je ga je uspelo izdelati v pičlem tednu dni. Folego sem z opremljanjem in barvanjem sem kasneje dokončal sam. Toda Bote je izdelal čoln z idealnimi linijami, zelo uravnotežen, ko pa je šel z jadri, je uspel stisniti proti vetru vsaj za pet stopinj več kot ostali topi.« 

Tako zgleda enostaven. vendar zelo popolno izdelan čolniček za štiri vesla. Občasno tudi za dve jadri. Foto Romana Kačič

Oblak nam je razkril, da je čoln res izjemno stabilen, težak okoli 750 kilogramov, nad oplato je mrtva banda izdelana iz hrasta, ves les pa je  na zunanji strani prekrit z epoksijem, zato ohranja lahkost. Beneški topi so lažji in krajši od istrskih. Istrske so v pretekolosti imenovali bateli, bili so bolj robustni zato, ker so bili namenjeni priobalni plovbi, beneški pa predvsem plovbi v laguni. S Folego lahko veslačice veslajo precej hitro. V eni uri zlahka preveslajo šest milj, zato ni čudno, da so v dveh urah lahko preveslale razdaljo med Piranom in Gradežem, na drugi strani Tržaškega zaliva.

Nihče pa natančno ne ve, koliko bi stal tak topo. V Pomorskem muzeju Piran so v posebnem projektu izdelali en meter daljši istrski topo in zanj namenili več kot 50.000 evrov. Seveda so ga gradili dalj časa in ves potek gradnje tudi dokumentriali, nam je povedal direktor muzeja Franco Juri. Takih mojstrov, kot je bil Mario Vianello pa je vse manj. Tudi za ohranitev takih mojstrov veslajo piranske veslačice. Z njimi bi ohranile barke, ki imajo večkratno težo in drugače polnijo dušo.