Ko piše ženska

Zadnjič sem na enem od kanalov ujela film Sprehoditi se nevidno (To Walk Invisible, BBC, 2016) o sestrah Brontë. Ni nov, ni nujno zelo dober, a takrat me je prevzel. Odprl mi je predale spominov deklice, ki je pri desetih letih dobila v dar knjigo Sirota iz Lowooda (Jane Eyre) in vstopila v skrivnosten gotski svet guvernante in gospoda Rochestra, tako vstopila, da mesece ni mogla spati.

Film mi je spet obudil tragične zgodbe treh sester Brontë. Zgodaj jim je umrla mama, nato sta umrli še sestri, odraščale so z očetom pastorjem, zlomljenim zaradi smrti žene in dveh hčera, in bratom, ki je podlegel opiju. Denarja za šolanje ni bilo, a zato so bile doma knjige Shelleyja, Scotta in Byrona, in tam zunaj gozdovi. Sestre in brat so z domišljijo (ki jo novim generacijam odžirajo telefoni in računalniške igre) ustvarili svoj imaginarni prostor, deželo Angria, pisali pesmi, njihova ustvarjalnost je bila tako silovita, da je niso mogli zajeziti, čeprav čas ni priznaval ženske ustvarjalnosti.

Emily je v Viharnem vrhu izživela vzporedno resničnost, ki je bila polna sežigajoče strasti, ljubezenskih stokov, drame in gotske mračnosti, čeprav nikoli ni spoznala takšne ljubez­ni. Kritiki so označili roman za »pošast«, »grobo, vulgarno, surovo zgodbo«. Nikoli ni zares dobila družbenega priznanja, kako izjemen­ je njen roman.

»Ko moški nekaj napiše, ga sodijo po tistem, kar je napisal,« je rekla Charlotte Brontë sestrama, preden sta ji umrli v naročju; »ko piše ženska, ne sodijo njenega pisanja, ampak njo samo«. Vmes se je zgodilo mnogo po zaslugi vizionarskih močnih žensk, ki so nam utrle pot, a ta stavek še vedno visi v zraku.