Ko kardiolog zaigra na klavir, nevrolog pa na violino

V sobi nad vhodno avlo ljubljanskega kliničnega centra stoji klavir, ki je bil pred štirimi desetletji povod za ustanovitev Kulturno-umetniškega društva UKC in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher. Ko so menda zdravniki iz kirurškega tria povedali pediatru, pianistu dr. Pavletu Kornhauserju, da bi jim vaje olajšalo, če bi imeli klavir kar v UKC, je profesor ugotovil, da bi bil nakup klavirja bistveno cenejši, če bi ustanovili društvo. A glasbeno in umetniško udejstvovanje zdravnikov je bilo zelo živahno v različnih sestavih že prej.

Najstarejši, zdravniški godalni kvartet, je prvič zaigral že ob prvem memorialnem sestanku profesorja Janeza Plečnika leta 1969 (pred tednom dni so v Slovenski filharmoniji izvedli že jubilejni 50. koncert zdravnikov), zdravniki so bili povezani v klavirski in violinski trio, klavirski kvintet, delovali so dueti, trio trobil, ki je prerasel v pihalni kvartet in kvintet, vokalni kvartet patologov, uveljavljali so se instrumentalisti solisti, navaja zapis profesorice dr. Zvonke Zupanič Slavec na spletni strani društva.



Konec 70. let je ob različnih priložnostih zapel ženski nonet ortopedske klinike, osem nekdanjih pevcev Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič je postavilo temelje mešani vokalni skupini Vox medicorum, ki letos obhaja 40. let delovanja in je med drugim prejel tudi zlato jubilejno priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD).
 

Različne sekcije

Dejavnosti društva so bile raznolike, med zdravniki so bili tudi slikarji, šahisti, folkloristi ... Danes se pod imenom Kulturno-umetniško društvo UKC in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher, poimenovanem po edinem zdravniku leposlovnem pisatelju, združujejo različne sekcije, znotraj raznovrstnih umetnostnih dejavnosti pa ustvarjalci z medicinskih in nemedicinskih področij. Prirejajo koncerte in nastopajo na zdravniških srečanjih, tudi v tujini, v prostorih ljubljanskega kliničnega centra in Medicinske fakultete, domovih za starejše in med bolnimi otroki ..., glasbeni in kulturni program spremlja več kot 30 slikarskih razstav, kolikor jih pripravijo vsako leto.

Ustvarjalci vsako leto donirajo več deset slik za opremo bolnišnic, zdravniških in sejnih sob ter hodnikov. Letošnje ustvarjalno leto bodo sklenili v sredo z odprtjem skupne razstave članov društva obeh likovnih sekcij ter novoletnim koncertom zdravniške glasbene komorne skupine Pro medico in komornega pevskega zbora Vox medicorum za bolnike, zaposlene v UKC in člane društva.
 

Medicinska fakulteta in glasbena akademija

Zdravniki glasbeniki niti pri nas niti v svetu niso redki. Vsi poznamo rek, da glasba zdravi. Znanstveno dokazano je, da Mozartova glasba matematikom pomaga bolje reševati naloge. Za klinični center kot bolnišnico aktivno druženje zdravnikov v društvu gotovo poglablja povezanost z ustanovo, ugotavljajo sami, prijateljske povezave zdravnikov pa navsezadnje koristijo tudi bolnikom, saj se tako bolje povezujejo tudi strokovno. Zaradi številnih prireditev društva pa tudi zdravljenje bolnikov spremlja umetnost. S sorodniki si ogledajo, denimo, razstavljene slike, pridejo na kakšno od prireditev, je pa bolnikov v občinstvu vedno manj, zlasti v zadnjem desetletju, ko je na oddelkih vse manj osebja, ki bi jih lahko pripeljali na prireditve.

Povezave na ravni Evrope sicer obstajajo, ampak bolj za izbrane posameznike, pravijo v društvu. Evropski zdravniški orkester je leta 2015 pod organizacijskem vodstvom društva gostoval v Ljubljani, z njim so nastopili tudi naši zdravniki glasbeniki. Pred dvema letoma je zbor Vox medicorum gostoval na Norveškem, v največji bolnišnici, ki je kot mesto v malem. Koncert so pripravili z njihovim študentskim pevskim zborom.

Medtem ko so v začetnih letih društva delovale številne sekcije, med drugim tudi knjižničarska, literarno-dramska sekcija, in so člani povezovali kulturne prireditve, so v zadnjem času najbolj aktivni glasbeniki in likovniki. Umetniško se angažirajo tudi študentje medicine. Celo več. Nič nenavadnega ni, da ima danes zdravnik končano medicinsko fakulteto in glasbeno akademijo.


 

Andrej Gubenšek, specialist nevrologije, Splošna Bolnišnica Celje:

Starša sta bila pevca, sam sem v glasbeno šolo vstopil v osnovni šoli in od tedaj je ljubezen do glasbe le še rasla. Šolanje sem nadaljeval na glasbeni gimnaziji in se po končanem 3. letniku medicinske fakultete vpisal še na akademijo za glasbo. Seveda tedaj ne veš, ali boš zmogel oboje, a mi je uspelo. Leta 2012 sem prevzel še vodenje zdravniške glasbene komorne skupine Pro medico.

S kolegi glasbeniki se srečujemo, kolikor nam dopušča čas, saj je ob zdravniškem poklicu potrebno veliko usklajevanja in razumevanja, tudi odrekanja in razumevanja družine. To sam imam, kljub temu, da imam dva majhna otroka. Ker nastopam v več zasedbah pa tudi kot solist, je nastopov čez leto kar veliko, še zlasti v predprazničnem času ob koncu leta. Si pa poleti vzamemo malo predaha.

Zakaj glasbeno ustvarjam, je težko razložiti. Tja te preprosto žene ljubezen do glasbe, ki je v časih, ko se daje poudarek drugim stvarem, dragocena alternativa, vrednota. Ohranja te miselno aktivnega, hkrati pa prinaša sprostitev, neke vrste »aktiven počitek«.

Omogoča ti, da se čustveno poistovetiš z vso globino in brezčasnostjo, ki jo premore, prav tako srečevanja samega s sabo. Z našim kulturnim udejstvovanjem pa izkazujemo tudi poklon našim predhodnikom zdravnikom, ki so bili tudi v tem pogledu zelo daljnovidni.

Očitno je glasba področje, ki se lepo ujema z medicino, res pa je, da so si nekateri kolegi kljub končani izobrazbi iz medicine izbrali glasbo in so vrhunski glasbeniki. Opažam, da se tudi v naših sekcijah raven muziciranja zvišuje. Združujemo se večinoma šolani glasbeniki, v večini so med mlajšimi kolegi.

Ne glede na katerem področju ljudje poklicno delujejo, bi se morali posvečati tudi področjem, ki jih osrečujejo in dopolnjujejo. A nič se ne zgodi samo od sebe, potreben je napor in trud, treba je sprejeti odrekanja. Pa naj bo to na račun (razumevajoče) ožje in širše družine, prostega nedeljskega večera ali vikenda … A izpolnjen človek potem lahko tudi mnogo več vrne svojim bližnjim.


 

Andraž Cerar, specialist kardiolog, UKC Ljubljana:

Dedek, profesor Pavle Kornhauser, je bil zdravnik pediater, a je večino prostega časa namenil glasbi. Bil je odličen pianist, poleg izjemnih strokovnih in humanističnih dosežkov je tudi ta, da je bil dolgoletni umetniški vodja letnih zdravniških koncertov ob Plečnikovem memorialu, na katerih je sodeloval do smrti. Tudi mama, dr. Lilijana Kornhauser Cerar, prav tako zdravnica pediatrinja, je bila v mladosti izvrstna violinistka, a je bila pred začetkom študija medicine postavljena pred izbiro in je glasbo opustila.

Ob gledanju dedkovih hitrih prstov sem tudi sam želel v glasbeno šolo in končal sem devet razredov. Sodeloval sem na glasbenih tekmovanjih, s klavirskim triom smo na državnem tekmovanju leta 1996 dosegli drugo nagrado. V gimnaziji sem znanje vzdrževal le še doma.

Prav dedek, čigar koncerte sem redno obiskoval, je zaslužen, da sem se med študijem medicine ponovno usedel za klavir. Seznanil me je s Polono Maver, študentko medicinske fakultete, ki je študirala tudi na akademiji za glasbo. Pod njenim vodstvom in po številnih urah soustvarjanja sva nastopala kot klavirski duo, med drugim na zdravniškem koncertu pa tudi ob drugih priložnostih.

Redne vaje, usklajevanje v komornih skupinah za brezhiben nastop terjajo veliko časa, pred nastopi več ur dnevno. Ob številnih poklicnih in družinskih obveznostih sem zato z aktivnimi nastopi prenehal, z izjemo predlanskega spominskega koncerta dedku Pavletu. V UKC Ljubljana sem zaposlen kot specialist kardiolog na oddelku za napredovalo srčno popuščanje in transplantacije. Doma imava z ženo, bodočo zdravnico ginekologinjo Vanjo, štiriletno Zarjo in enoletnega Matijo.

Kljub vsemu doma še vedno pogosto sedem za klavir, igranje me ponese v svet, kjer lahko odmislim težke zgodbe poklicnega vsakdana, preženem stres, igranje me napolni z energijo za nadaljnje delo. Glasbo pa tako predstavljam tudi mojima malčkoma, ki rada tipke pritiskata tudi sama in nakazujeta, da bo glasba še naprej vztrajala v naši družini. Nekoč, ko bo več prostega časa, si želim, da bi lahko ponovno aktivneje sodeloval pri zdravniških koncertih.