Kdo si še upa poklicati gorske reševalce?

Gorski reševalec in psiholog Žarko Trušnovec se strinja, da marsikdo pokliče gorsko reševalno službo že ob najmanjših težavah, ki bi jih lahko rešil sam oziroma ob pomoči svojih spremljevalcev, a res je tudi, da je marsikdo, ki se poda v gore, neizkušen in v resnici ne ve, kako ravnati. »Če človek pokliče na pomoč, je skoraj zagotovo v stiski, v kako veliki, pa ne moremo presojati. Večkrat rečem, bolje iti petkrat brez potrebe kot enkrat premalo,« je prepričan. Trušnovec omeni svoj primer, kako bi se utegnili končati njegov gorski tek s planine Kuhinja na Krn, kamor se je podal v kratkih hlačah in tekaških copatih. »Če bi si zlomil gleženj, bi zagotovo moral poklicati na pomoč,« se zaveda.

Po njegovem reševalci ne bi smeli presojati klicateljev oziroma ponesrečencev, sam vidi zgled v reševalcih, ki z reševalnim vozilom pridejo na kraj cestne nesreče, oskrbijo ponesrečenca, ne da bi se spraševali, ali je pešca zbil voznik ali pa je ta sam skočil pred avtomobil. O krivdi naj presojajo drugi; policija, sodniki ... Tudi objave na družbenih omrežjih ob reševalnih akcijah bi se morale izogniti navajanju osebnih zgodb, bolj pa se osredotočiti na dejstva, denimo, zaradi nizkih temperatur in poledice je prišlo do zdrsa, zato bodite previdni in se v gore ne podajajte brez derez in cepina.

Opozarjanje, kaznovanje, pohvala

Kaj se je pravzaprav zgodilo v načinu komunikacije gorske reševalne službe, da si nekateri zaradi sramu ne upajo takoj poklicati na pomoč? Strokovnjak za komuniciranje in marketing Aljoša Bagola odgovarja, da v komunikaciji razlikujemo med namenom in učinkom in pogosto se zgodi, da nista linearna.

»Opozoril bi predvsem na psihologijo, ki tiči za temi neželenimi učinki. Že pred časom so pri opozarjanju na druge potencialno nevarne izide ugotovili, da opozarjanje oziroma kaznovanje ne deluje tako učinkovito kot pohvala. Naši možgani ob pohvalah izločajo dopamin, nevrotransmiter, ki ga je uspelo ugrabiti tudi sodobnim tehnologijam. Ko so nas starši pohvalili, se je v naših možganih izločil dopamin, počutili smo se dobro, veselo, in to je pomagalo oblikovati tudi naše dobre načine obnašanja in navade,« pojasnjuje.

Podobno je denimo s prometnimi znaki, na katerih se ob upoštevanju omejitve hitrosti vozniku izriše nasmejan obraz, beseda hvala oziroma zelena kljukica. »Samo prometni znak z dovoljeno omejitvijo 50 kilometrov na uro bo večina ljudi kršila, če je pa zraven še nekaj te 'igrifikacije', je učinek na naše obnašanje zelo velik. A glede na neizmerno prostranstvo naših gora gorska reševalna služba ne more nameščati znakov, ki bi ustrezno opremljene planince tako nagrajevali. Treba je razumeti njihovo stisko, zato so kanali, ki jih imajo na voljo, dobro in učinkovito izkoriščeni,« je prepričan.

V psihologiji uporabnika, ki kljub poškodbi ne bo poklical na pomoč zaradi sramu in krivde, se skriva prastrah pred izločitvijo iz skupnosti. Nekoč je za člane plemena, ki so delali napake, kršili norme, pravila in določila, obstajala velika nevarnost, da so jih izločili, saj so ogrožali varnost plemena, kar naši primitivni deli možganov še vedno enačijo.

Poudariti raje zgledne primere

Jasna, konsistentna in kontinuirana opozorila so kriteriji dobre in učinkovite komunikacije, ki jih prepoznava tudi pri gorski reševalni službi. »Če komunikacijo potegnemo z nivoja opozarjanja in svaril na področje nagrajevanja, denimo, da bi gorska reševalna službe v zgodbah in objavah na svojih profilih na družbenih omrežjih opozorila tudi na zgledne primere planincev, bi dobili lepo povezano zgodbo. To bi bila preprosta in zagotovo zelo učinkovita pohvala, ki bi spodbujala primerno obnašanje, pripravljenost in opremljenost, hkrati pa bi se s pozitivno naravnanostjo gradila skupnost,« meni Bagola.